Navadni slez (znanstveno ime je Althaea officinalis) je zdravilna rastlina iz družine slezenovk, ki je sicer domorodna v Afriki, a se je zelo razširila. V Sloveniji trajnico poznamo tudi pod imeni, kot so ajbiž, beli popelj, slezen, žlez, oslez, beli slez, sliz, slizka ter zelnik.

Slez so že od nekdaj čislali – ne samo kot okrasno rastlino, ampak tudi kot zdravilno, in so jo že pred stoletji sadili na vrtove. Ta nezahtevna rastlina ima rada malce bolj vlažna tla, razmnožuje pa se s semeni ali delitvijo korenin.

Slez je zanimiva popestritev tudi v kulinariki, kjer se uporablja cvetove, mlade liste, semena in korenine. Zgoščeno tekočino, ki je ostala po kuhanju korenin, se uporablja tudi kot nadomestek za beljak pri pripravi peciva. 

Slez v preteklosti tudi sestavina 'marshmallow' penic

Poznate priljubljene slaščice marshmallow oziroma penice? Dotične slaščice so včasih delali iz posušenih mletih korenin, ki so bile pred tem pražene. Ko se prašek zmeša z vodo in sladkorjem nastane sluz, s segrevanjem pa nastane tipično belo penasto testo oziroma penice.

Tudi v ljudskem zdravilstvu je navadni slez nadvse priljubljen – pomirja kašelj ter ga olajša, mehča sluz, spodbuja izločanje urina, odpravlja ledvične kamne, pomaga pri kožnih boleznih in kožnih težavah, kot so ognojki, pri sončnih opeklinah ...

Jesen je zelo priročen čas za nabiranje sleza

Korenine sleza skopljemo, jih očistimo v vodi, narežemo na koščke in jih dodobra posušimo. Hranimo jih do enega leta v kozarcu, kamor ne more priti vlaga.

Če pa vam slez ni všeč v kuhinji ali kot zdravilo, je še vedno zelo dobrodošel na vrtu, kajti je medonosna rastlina, ki dolgo cveti.

Preberite še: