Fižol je bil prvotno vzgojen v Južni Ameriki, kjer so ga Indijanci sadili skupaj s koruzo, bučami in s konopljo. Tedaj so uživali zelenega in posušenega, priljubljeni pa so bili tudi njegovi listi. V Evropo je bojda prvič prišel v šestnajstem stoletju, Slovenci pa smo pričeli z gojenjem stoletje kasneje. Po ljudski legendi v naših krajih, naj bi se puščavnik sv. Simon na smrtni postelji zaradi lakote, ki je tedaj vladala v deželi, odrekel mesu in si za poslednjo večerjo zaželel krožnik fižola. V srednjem veku so fižolu rekli meso ubogih. Danes je po bajkah in tudi sicer nenadomestljiva skupina vrtnin, katere energijska vrednost vsebuje na 100 gramov kar 355 kalorij. Veliko vrednost predstavljajo ogljikovi hidrati - teh je kar 55 odstotkov od vseh sestavin v zrnu. Fižolova lupina suhega zrna je celulozna in težje prebavljiva. Z rednim uživanjem te vrtnine v svoje telo vnašamo hrano, ki je bogata s fosforjem, magnezijem, kalcijem, železom in kalijem, ne manjka pa niti natrija in kalija, ki učinkujeta diuretično, ter vitamine skupine B, C in D in sam karotin. 

Fižol je nenadomestljiv 'nadomestek' mesa. Študija, ki je bila leta 2019 objavljena v JAMA International Medicine, je dokazala, da uživanje večjih količin te vrtnine zmanjšuje bolezni srca. Še ena študija, ki je bila objavljena leta 2017 v International Journal Molecular Sciences je pokazala, da je fižol bogat s polifenolom, antioksidantnom, ki ga skrbi za protivnetno delovanje in zaščito pred boleznimi. Prav tako pa so tako v prvi omenjeni raziskavi, kot tudi v drugi, uspeli dokazati, da fižol zmanjšuje krvni tlak in ob rednem uživanju zmanjšuje telesno težo.

Fižol je hkrati tudi zelo hvaležna vrtnina - morda vam bo zaradi svojih 'cvetov'  vzel nekoliko več prostora, a v njegovih vrtninah boste lahko uživali še dolgo. Pri sajenju na vrt poznamo nizki in visoki fižol, pri čemer se večina vrtičkarjev odloča za prvo skupino, saj ta vzame bistveno manj prostora.