Nekateri se bodo ob branju tega članka vprašali, zakaj je sploh treba vrtnariti, a časi, v katerih smo se nahajali in se na nek način še vedno, zelo realno kažejo pomen lastno pridelane hrane. Dejstvo je, da si le malo ljudi dejansko lahko privošči tako velik vrt, elemente in pripomočke, ki mu omogočajo, da je skoraj v celoti samooskrben in to skozi celotno leto, dodatno dejstvo je pa, da nihče od nas ne more biti nikoli in v nobeni dani situaciji stoodstotno samooskrben. A to ne pomeni, da si ne moremo pridelati lastne hrane. Zakaj je dobro, da si vsaj del zelenjave in tudi sadja pridelamo sami? Zakaj strokovnjaki in tudi laiki v zadnjem času tako zelo poudarjajo pomen samooskrbe, lokalno pridelane hrane in podpiranja slovenskih kmetov? In navsezadnje, kaj je tisto, česar se naučimo pri vrtnarjenju?

Vrtnarjenje ni zgolj in samo 'vrtnarjenje'

Vsaka vrsta zelenjave ima svojo pot uspevanja. Tisti ljudje, ki niso imeli nikoli v življenju vrta in morda tisti, ki ga niso videli niti od blizu (da, tudi takšni obstajajo), si ne predstavljajo, kako dolga je pot od semena do pridelka, saj so navajeni, da vso hrano preprosto dobijo postreženo na krožniku. Vsa zelenjava je skrbno pridelana, pri tem pa imamo v mislih skrbno vzgojo semen, pri čemer morajo strokovnjaki paziti, da se med seboj ne križajo vrste, ki so morda potencialno škodljive, nato pa moramo izbirati še pravo in kakovostno prst za posamezno vrtnino, naslednji koraki pa vključujejo tako skrb za senčno in sončno stran vrtnin, kolobarjenje, skrb za zastirko, pravilno in ustrezno zalivanje, pravočasno pobiranje pridelkov in vedno novo sajenje vrtnin. Četudi se to bere zelo preprosto, tisti, ki imajo lasten vrt, vedo, da temu ni tako. Vsak bi se moral vsaj enkrat v življenju lotiti vrtnarjenja, da bi v prvi vrsti videl, kje in kako pride in je vzgojena hrana, drugič pa, da bi začel ceniti pomen le-te. Pri vrtnarjenju ne gre zgolj za vrtnarjenje, temveč za preprosto miselnost in filozofijo življenja.

Vsak začetnik je bil naprej zgolj to ... začetnik

Mnogo ljudi že ob prvem neuspehu obupa in reče, da nekaj ni za njih, kar pa velja tudi in predvsem za vrtnarjenje. Skoraj devetindevetdeset odstotkov vrtičkarjev lahko z gotovostjo pove, da so bili tudi sami enkrat začetniki in se jim je zdelo, da jim prav nič ne uspeva. Tudi, če pogledate sebe in svoje začetke v šoli, v službi in v različnih hobijih, lahko vidite, da vam na začetku ni šlo tako dobro kot kasneje, saj se vsi v procesu dela in vsega ostalega učimo in izboljšujemo. Popolnoma enako je pri vrtnarjenju. Vrt spada k sami naravi, za katero vsi vemo, da je nepredvidljiva. Včasih nam vrtnine ne uspevajo zaradi lastnih napak, ki jih lahko, če se jih zavedamo, tudi popravimo, včasih pa so krive vremenske razmere, na katere preprosto nikoli ne moremo imeti vpliva. A ne eno ne drugo ni pravi razlog za predajo. Le pogumno naprej.