Zvonček

Zvonček s polnim imenom mali zvonček (latinsko Galanthus nivalis) je pogosto prva spomladanska cvetlica, ki jo zagledamo v bližini svojih domov, na še zamrznjenih in pustih zimskih tleh. Zvončki namreč običajno cvetijo od konca januarja oziroma začetka februarja do aprila, večinoma pred spomladanskim enakonočjem (21. marca).

Zvončki so trajnice iz družine narcisovk. Iz vsake čebulice vsako leto zrasteta dva suličasta zelena lista, med katerima se na plano pririne bel zvončast cvet s tremi daljšimi in tremi kratkimi, notranjimi listi.

Čeprav jih pri nas večinoma najdemo na obronkih gozda, na ravnih, peščenih, vlažnih tleh, pogosto v bližini rečne struge, travniki niso njihovo izvorno rastišče – večina vrst iz rodu zvončkov (Galanthus) namreč bolje uspeva na kamnitih pobočjih in višjih legah, razširjeni pa so vse od srednje Azije do Pirenejev.

Če želite z majhnim šopkom zvončkov polepšati jedilno mizo, se torej odpravite na kak vlažen travnik s peščeno, apnenčasto zemljo, kjer v teh dneh že veselo cvetijo.

V primeru, da ste po nesreči iz zemlje skupaj s cvetom in listi izpulilil tudi kako čebulico, nič ne de – posadite jo v majhen lonček z nekaj zemlje in postavite na balkon ali hladno okensko polico, po cvetenju pa zakopljite v zemljo na vrtu.

Za sajenje čebulic zvončkov – bodisi kupljenih ali nabranih v naravi – izberite vlažno, polsenčno mesto na vrtu, najbolje sredi trate, ki pa je nato ne smete pokositi, dokler zeleni listi popolnoma ne odmrejo. Le tako bo namreč čebulica v nekaj mesecih nabrala dovolj hrane za rast in cvetenje v naslednji sezoni.

Kronca

Le kak teden ali dva za zvončki pusto zemljo v vlažnih dolinah prekrijejo kronice, poimenovane tudi veliki zvonček, norice oziroma latinsko Leucojum vernum. Tudi kronce spadajo v družino narcisovk, od zvončkov pa jih na pogled loči predvsem oblika cveta. Ta je tudi pri kroncah bel, le da ima obliko kronice.

Tako kot zvončki so tudi kronice razširjene po večjem delu Evrope. Živozelena stebelca in listi so malce višji kot pri zvončkih, zacvetijo pa kot že rečeno teden ali dva kasneje, ko v njihovem naravnem rastišču skopni zadnji sneg.

Enako kot zvončki imajo rade vlažna, apnenčasta tla, morda še malo bolj vlažna kot zvončki, zato jih pogosto najdemo v dolinah in gajih ob vznožju hribov, kamor se spomladi stekajo potočki vode z višje ležečega, talečega se snega.

Za nabiranje kronc in sajenje njihovih čebulic na vrt velja zelo podobno, kot pri zvončkih. Pri topli sobni temperaturi šopek nabranih kronic ali zvončkov ne bo zdržal dlje kot nekaj dni, zato je, če želite v njih uživati dlje časa, bolje, da jih posadite na vrt.

Teloh

Tisti, ki proste trenutke in sončne zimske dneve radi izkoristijo za sprehod po prisojnih pobočjih sredogorja, so prve čokate, zvite cvetove teloha lahko našli že celo pred novim letom. Cvetni popki pri nas najpogosteje zastopanega črnega teloha (Helleborus niger) se namreč razvijejo že v začetku zime, vendar do prvih dni, ko jih ogreje malce toplejše pozno zimsko sonce, ostajajo skriti med značilnimi temnozelenimi, pernatimi zimzelenimi listi.

Naj vas ime ne zmede, kljub temu, da je po imenu črni, so cvetovi tega teloha beli (včasih z zelenkastim ali rožnatim nadihom), ime pa je dobil zaradi barve svoje korenine.

Precej bolj slikovita so imena zanj v nekaterih drugih jezikih: Schneerose oziroma snežna vrtnica v nemščini ter Christmas rose oziroma rosa di Natale – božična vrtnica v angleščini in italijanščini; vsa ta imena dajo vedeti, da ima teloh prav zaradi svojega zgodnjega, zimskega cvetenja med ljubitelji cvetlic prav posebno mesto.

Teloh, ki sicer vse od sredine zime v nižinah pa do pozne pomladi v višjih legah bogato krasi prisojna pobočja po vsej naši deželici, je kar se tiče prsti še kar izbirčen. Ne mara kisle zemlje, raje ima rahlo alkalno, rahlo, a ne preveč vlažno prst, bogato s humusom in hranili.

V takšno prst ga posadite tudi na vrtu; sicer bo treba malo počakati, a po treh do petih letih se bo v ugodnih pogojih iz trdožive korenine začele razraščati množica bujno cvetečih rastlin.

Telohe je sicer mogoče vzgojiti tudi iz semena, kar pa zahteva kar precej vrtnarskega znanja. Zato je lažje, da v vrtnariji kupite korenino; v bolje založenih vrtnarijah boste lahko izbirali med bogato ponudbo različnih vzgojenih sort s cvetovi vse od bele, živozelene, pa do temno vijolične.

Trobentica

Zadnja iz vrste naših prvih spomladank je trobentica (Primula vulgaris) , hkrati edina, ki belino cvetov teloha, kronc in zvončkov poživlja s svojimi bledo rumenimi cvetovi.

Gre za majhno, talno rastlinico iz rodu jegličev s kosmatimi zelenimi listi, izmed katerih v šopku raste več rumenih, kot že ime pove trobentastih cvetov.

Na travnikih, ob robu vrtov in v svetlih gozdovih tudi na videz nežna trobentica zacveti že zelo zgodaj, takoj ko s posameznih zaplat trave skopni sneg.

Za razliko od zgoraj naštetih znanilk pomladi trobentica ni strupena – prav nasprotno, njeni cvetovi so užitni in se tako pogosto uporabljajo kot okras spomladanskih sladic, solat, rižot in drugih jedi, za katere si želimo, da bi nam že pozimi zadišale po pomladi.

Trobentice se na robovih vrtov in trat pri nas z veseljem naselijo kar same, uporaba kot okras v vazi pa je zaradi kratkih cvetnih stebelc in neobstojnosti pri sobni temperaturi praktično nemogoča.

Za okras in občutek pomladi v notranjih prostorih si tako namesto navadne trobentice raje omislimo njene sorodnice primule (Polyantha Primrose), ki so na tržnicah in v vrtnih centrih na voljo v množici različnih barv.

Ko spomladi odcvetijo, jih lahko iz cvetličnega lončka presadimo na vrt, da bomo v njihovi lepoti uživali še prihodnje leto.

Pomladanski žafran

Tudi žafran spada med prve znanilce pomladi. Zacveti februarja in marca, takoj ko skopni sneg. Ima zvezdast cvet z dolgo cvetno cevjo, sestavljen pa je iz šestih zraslih venčnih listov.

Žafran je lahko tudi strupen, zato previdnost ni odveč. V manjših količinah žafran poživlja, v večjih povzroča omotičnost in zastrupitev.