Nekaj besed o vrtnih poteh

Zato se je potrebno načrtovanja vrtne poti lotiti resno in s premislekom.

Sledimo korakom ...

Prvo in „glavno“ vrtno pot vedno načrtujmo tam, kjer bomo največ hodili, torej med vrtnimi vrati in vhodnimi vrati v hišo. Ta pot je navadno široka in bolj ali manj ravna, da omogoča enostaven dostop tako peš, kot s kolesom ali avtomobilom.

Od nje se na različnih koncih odcepijo drugotne vrtne poti, denimo pot do kolesarnice, zelenjavnega vrta, komposta, vrtne ute. Promet po teh poteh bo manj pogost, zato so lahko ožje, bolj zavite in obdane z gostim rastjem.

S potmi na vrtu pravzaprav v veliki meri določamo, kako bomo vrt doživljali. Pot, speljana za grm ali ovinek, bo v obiskovalcu zbudila radovednost o tem, kaj se skriva zadaj, ravna tlakovana pot bo vrt optično podaljšala, široka dohodna oziroma dovozna pot pa bo poudarila arhitekturo hiše.

Zato pri načrtovanju vrtne poti vedno razmislimo, kateri so elementi in trenutki, ki jih želimo v svojem vrtu poudariti, in katere bi raje prikrili.

Kako izbrati material?

V osnovi se materiali za vrtne poti ločijo na mehke, med katere prištevamo različne lesene ostružke, in trde – različne tlakovce iz betona, kamna ali lesa.

Pri izbiri materiala moramo upoštevati varnost, praktičnost, izgled in seveda strošek. Material poti naj se ujema s slogom vrta in hiše ter naj ustreza namenu in lokaciji poti – droben pesek se na primer ujema s podeželskim videzom, a ni preveč praktičen blizu vhoda, saj bomo s čevlji drobne kamenčke nosili na parket.

Če z načrtovanjem in polaganjem vrtnih poti nimate izkušenj, se sami nikar ne lotite takoj glavne poti, ampak svojo spretnost najprej preizkusite na kaki manjši potki.

V našem zgornjem videu si denimo lahko ogledate agronoma Srečka Blasa, ki nam je pokazal, kako položiti pot iz lesenih tlakovcev, ki bo čudovito dopolnila tako travnato, kot tudi peščeno podlago.