Iztok Marn, parketarski mojster iz podjetja FM TIM d.o.o., poudarja, da je parket naravni material. Les, ki bo naša tla krasil več desetletij ali celo stoletja, bo svojo ceno in zahtevnost več kot upravičil, če ga bomo pravilno, svojim potrebam in zahtevam ter značilnostim lesa primerno obdelali in negovali.

Ponavadi se, vsaj pri nas, kot končna obdelava s parketom obloženih tal uporablja lakiranje. A v zadnjem času vse bolj priljubljeno ponovno postaja oljenje, ki pa ima seveda svoje značilnosti, prednosti, pa tudi slabosti.

Oljenje - stara nova metoda

Oljenje parketa in drugih lesenih talnih oblog je stoletja stara metoda, ki pa je v zadnjih desetletjih zaradi (tako resničnih kot tudi navideznih) prednosti, ki jih ponuja lakiranje, nekako utonilo v pozabo.

A Iztok Marn pravi, da v njihovem družinskem podjetju v zadnjem desetletju zopet opažajo povečanje povpraševanja po teh „tradicionalnih" metodah obdelave, predvsem pri tistih, ki si v svojem domu želijo občutka topline in mehkobe, ki ga ustvarja naravni les.

Po njegovih besedah oljen parket lepo sodi tako v „starinske", stilsko opremljene prostore, kot tudi v moderne ambiente, seveda pa je za estetski vtis pomembna tudi pravilna izbira lesa, ter seveda redno vzdrževanje.

Priprava in videz

Prav tako kot pred lakiranjem je tudi pred oljenjem potrebno parket prebrusiti, delo pa je najbolje zaupati strokovnjakom. Olje namreč, v nasprotju z lakom, ne zapolni luknjic, razpok, udrtin in prask v lesu, zato mora biti parket res fino in natančno prebrušen.

Naoljena lesena površina bo praviloma, vsaj v začetni fazi, malce temnejša od lakirane površine istega lesa. Mnoge pri olju pritegne tudi dejstvo, da olje zagotavlja mat, torej nesvetlečo in malce grobo površino, medtem ko so po lakiranju lesena tla običajno sijajna.

Mat površino po lakiranju, ki po videzu spominja na olje, hkrati pa je obstojnejša, sicer lahko dosežemo tudi s posebnimi laki, vendar so ti precej dražji od običajnih.

Čiščenje in vzdrževanje

Površno bi lahko rekli, da je čiščenje in vzdrževanje lakiranega parketa zaradi vodoodbojne zaščitne plasti, ki jo ustvari lak, enostavnejše od vzdrževanja naoljenega parketa. Pa ni čisto tako.

Iztok Marn poudarja, da je pri čiščenju parketa nesporni zmagovalec sesalec. Prepogosto, tedensko ali celo vsakodnevno brisanje in pomivanje z mokro krpo ali celo čistili namreč kaj hitro pusti lise na naoljenem parketu, v letu ali dveh pa bodo voda in čistila načela tudi lak. Ta bo izgubil sijaj in postal sivkast. Zaradi vlage, ki bo slej ko prej prodrla skozi praske do lesa, se bo ta začel tudi napenjati.

Ne glede na to, ali je parket naoljen ali polakiran je najboljši način za vzdrževanje sprotno sesanje, enkrat mesečno pa brisanje z rahlo vlažno, dobro ožeto krpo. Ta naj bo namočena samo v mlačno vodo.

Res pa je, da naoljen parket za razliko od lakiranega zahteva malce več vzdrževanja, da ohrani prvotni videz. Če želimo, da naša tla dolgo ohranijo svež videz in mehkobo, ga je priporočljivo približno enkrat letno ponovno naoljiti.

Za to se uporablja tako imenovano „reparaturno" olje, ki je redkejše od tistega, s katerim je parket po brušenju naoljil mojster. Dela se lahko lotimo sami tako, da olje s krpo vtremo v tla in nato površino spoliramo. Večje površine bodo obdelane bolj enakomerno, če se obrnemo na mojstra.

Madeži in poškodbe

Ne glede na to, kako pazljivo ravnamo, bo naša tla slej ko prej doletela kaka nesreča. Razlitje kozarca s črnim vinom, padec likalnika ali kozarca na tla ipd. Iztok Marn nam je za primerjavo pojasnil, kako se ob takšnih nezgodah „obnaša" naoljen in kako lakiran parket.

V primeru razlitja vode ali madežev, na primer od črnega vina ali paradižnikove omake, se zdi, da je zmagovalec polakiran parket. Takoj po razlitju sicer vodo ali madeže lahko brez posledic obrišemo tudi z naoljenega parketa, že po nekaj minutah pa se bo tekočina začela vpijati v les in bo na njem, predvsem, če gre za črno vino, ribezov sok ali podobno, pustila madež, ki ga z brisanjem ne bo mogoče odstraniti.

Drugače je v primeru mehanskih poškodb, pri katerih je sanacija enostavnejša, če je parket naoljen. Pri lakiranem parketu je namreč „popravilo" poškodbe, na primer raze ali udrtine, mogoče le v prvem mesecu po lakiranju. Kasneje, po letu ali dveh, ko parket spremeni barvo, pa je treba za brezhibno sanacijo mehanske poškodbe na novo zbrusiti in polakirati celotno površino (denimo sobo).

Pri naoljenem parketu je sanacija enostavnejša: preprosto zbrusimo poškodovano površino s finim papirjem in jo ponovno naoljimo. V primeru večjih poškodb je mogoče pri naoljenem parketu zamenjati tudi posamezne deščice.

Pri lakiranem parketu je menjava deščic na samo enem delu površine sicer mogoča, vendar bo meja med „starim" in „novim" parketom jasno vidna.

Vpliv na naravo in zdravje

Da sta videz in občutek naoljenega parketa bolj naravna kot pri lakiranem parketu, smo že napisali. Olje pa ni prijaznejše le do nas, ampak tudi do okolja. Za oljenje parketa se namreč navadno uporablja kakovostno borovo olje, ki je popolnoma naravno, pri lakiranju pa imamo več možnosti.

V zadnjem času so vse bolj priljubljeni laki na vodni osnovi, ki so manj škodljivi okolju, a tudi manj obstojni od alternative - akrilnih ali poliuretanskih lakov. Slednje številni strokovnjaki kljub izjemni odpornosti odsvetujejo, saj naj bi se ob hoji in obrabljanju iz njih sproščali majceni delci, ki naj bi bili zdravju škodljivi, celo kancerogeni.

Kaj pa cena?

Po ceni se oljenje in lakiranje ne razlikujeta bistveno; precej večja je razlika med različnimi cenovnimi (in s tem kakovostnimi) razredi lakov. Če delamo primerjavo, pravi Iztok Marn, bi nas oljenje stalo približno toliko, kot lakiranje z lakom srednjega cenovnega razreda.