Področje sem začel spoznavati skozi delo. Kmalu sem opazil razkorak med sodobno arhitekturo na eni strani in pa procesi v vrtcu ter obstoječo gradbeno prakso na drugi strani. To je bil poseben izziv, še posebej, kako to vsaj deloma vpeljati v lastne projekte, pri katerih gre za prizidke manjših dimenzij, namenjene reševanju problema pomanjkanja prostih mest v vrtcih.

Majhnosti in omejitvam navkljub nam je uspelo iz vsakega od teh projektov narediti zgodbo, ki uspešno predstavlja slovensko arhitekturo po svetu.

Kdo je pri nas pokazal interes? Kdo vas je pravzaprav podprl, imel posluh za nove ideje?

Srečo smo imeli že s prvim naročnikom - Mestno občino Ljubljano (MOL) ter podporo prof. Janeza Koželja sodobni leseni gradnji, kakor tudi kasneje s samimi izvajalci projekta, podjetjema Riko Hiše v Ljubljani in Trimu pri projektu na Ravnah, ker sta oba znala prisluhniti in izvesti projekt do konca.

Katere potrebe so v primeru vrtcev posebne in drugačne kot pri gradnji drugih javnih objektov?

Vrtec je javni objekt, ki ima svoje posebnosti in se od drugih zgradb loči po celi seriji dejavnikov. Prvenstveno mora biti prostor prilagojen otrokom, biti mora prijeten in varen za bivanje, hkrati pa mora nuditi ustrezne pogoje zaposlenim pri izvajanju pedagoškega programa.

Prostori v vrtcih morajo omogočati včasih tudi med seboj zelo različne dejavnosti – torej tako načrtovane kot spontane, skupinske in individualne, zagotavljati pa mora tudi možnost umika otrok v zasebnost in jim omogočati počitek. Ko k temu prištejemo še sistem ostalih servisnih dejavnosti, ki vrtec napajajo, postane jasno, da so vrtci najbolj dinamično okolje celotne izobraževalne arhitekture.

Novi vrtci že upoštevajo spremembe, ki so nastale v zadnjih letih v sodobni družbi, tehnologiji, načinu gradnje kot tudi v načinu poučevanja oziroma vzgoje. V sodobnih vrtcih je otrokom prepuščeno vse več samostojnosti, ki jo vzgojitelj usmerja, prav tako v njih otroci preživijo vedno več časa, zato je razumljivo, da se v njih odvija vse več različnih aktivnosti, tudi tiste, ki so bile poprej zunaj njega. Hkrati se danes spodbuja večuporabnost prostorov in njihov boljši izkoristek tudi v času, ko v vrtcu ni otrok.

V vrtce se tako lahko vključujejo dejavnosti, ki so na primer pomembne za lokalno skupnost, kot se že vse pogosteje dogaja na podeželju, vse to pa zahteva tudi ustrezno prilagoditev arhitekture in notranje opreme. Uvaja se vse več trajnostnih principov gradnje, kot na primer uporaba naravnih materialov, predvsem lesa ter energetsko varčna zasnova objekta ter druge okolju prijazne tehnologije.

Mnogi vrtci predvsem v Skandinaviji namenoma puščajo vidne nekatere elemente teh tehnologij, kot so zbiralniki deževnice, razvrščanje odpadkov ali solarni paneli, ki otrokom dajejo vpogled, da stvari ne delujejo same od sebe, ter jih že od malih nog navajajo na naravi prijazen način razmišljanja. Tovrstno razmišljanje in ravnanje lahko otroci upoštevajo in se po njem ravnajo, tudi ko odrastejo.

Kaj nasploh menite o gradnji vrtcev pri nas?

Primerjalno gledano to področje pri nas ni niti posebej dobro, niti posebej slabo. Medtem ko se arhitekti lahko hitro prilagodijo novim tokovom, ostaja ovira državni aparat, birokracija in predpisi, kjer je še veliko prostora za izboljšave. Vrtec je kompleksen sistem procesov, ki daje nešteto priložnosti prilagajanja, spajanja in kreiranja novih prostorskih ambientov, ki pa lahko hitro trčijo ob realnost različnih predpisov in preprečujejo, da bi bila uspešna arhitektura sistemske narave in ne splet srečnih naključij oziroma posameznih prizadevanj arhitektov.

Zadnje ekonomske študije so dokazale pozitiven finančni učinek kakovostne predšolske vzgoje, ki se državi na dolgi rok večkrat povrnejo, zato se najrazvitejše države temu področju odslej še intenzivneje posvečajo. Hkrati pa je socialna infrastruktura, ki postaja vse bolj pomembna tema tudi v arhitekturi, dober pokazatelj realne razvitosti neke države.

Kako lahko pridemo do bolj kakovostnih vrtcev pri nas?

Za dobro arhitekturo je vedno ključen tudi dober naročnik, tak, ki je osveščen in odprtega razmišljanja. Pri nas so to večinoma občine in zanašanje, da bo temu vedno tako, je ene vrste loterija. Zato je pametneje, da se nastavki kakovostne ter predvsem racionalne, pametne arhitekture vgradijo sistemsko.

Se pravi, da se odgovor skriva v ustrezni zakonodaji, ki mora postati bolj prilagodljiva, saj ta posledično omejuje tudi inštitut natečaja kot najustreznejšega načina za izbiro novih rešitev. Analiza natečajnih rešitev v obdobju 2005-2011 namreč pokaže, da zaradi discipliniranega upoštevanja natečajnih pravil, te praviloma gravitirajo proti minimalnim standardom in ne morejo povzemati nekaterih dobrih praks, ki so že v veljavi v tujini.