Otok Ibiza leži v Sredozemskem morju, okrog 80 km od španske obale. Čeprav je Ibiza poseljena že od sedmega stoletja pred našim štetjem, njene številne naravne in kulturne znamenitosti pa se nahajajo na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine, je po svetu danes najbolj znana kot otok hedonizma ter oaza užitka, kjer se zabava nikoli ne konča.

Najbolj priljubljeni destinaciji za vse, ki obožujejo poletne počitnice v znamenju plesa in elektronske glasbe, sta prestolnica Ibiza na južni obali in mesto Sant Antoni na zahodu, po nekaterih virih rojstno mesto pomorščaka Krištofa Kolumba.

V zadnjem času se oblasti na Ibizo trudijo pritegniti tudi mirnejše in bolj individualne oblike turizma, na primer družinski in popotniški turizem.Če temu dejstvu prištejemo še težko ekonomsko situacijo, potem ni čudno, da so se lastniki novega azurnega bivališča odločili, da bodo s svojim domom poskušali tudi nekaj zaslužiti.

Zato so si v neposredni bližini svoje hiše omislili še dve popolnoma samostojni hišici, nekakšna lebdeča bungalova, ki ju v sezoni oddajajo obiskovalcem.

Njihove želje je v obliki celo za svetovljansko Ibizo neobičajne gradnje uresničil mladi španski arhitekt Andrés Jaque, ki je svojo stvaritev po zgledu dežele iz pravljice o Petru Panu poimenoval "Never never land" ali po naše "Dežela nikjer nikoli".

Ime poleg pravljičnosti asociira tudi na odmaknjenost, in to ne neupravičeno. Razgibana gradnja namreč stoji na 1300 kvadratnih metrov velikem zemljišču na slikovitem hribu nad zalivom Cala Vadella, kilometre oddaljena od množic razgretih turistov.

Strmina terena in številna mogočna drevesa, ki se jim lastniki niso želeli odpovedati, so narekovali nenavaden, razdrobljen tloris glavne hiše in terase, ki ju z bungalovoma za goste povezujejo mostički, naslonjeni na kovinsko ogrodje.

Rastline, ki so ozelenjevale zemljišče, so z novo gradnjo postate del arhitekture, njihova stebla namreč krasijo sobe in terase ter na več mestih prebadajo betonsko ploščad, na kateri stoji hiša.

Glavno vodilo pri zasnovi azurnega bivališča je bila skladnost z naravo in usmerjenost v trajnostni razvoj. Arhitekt je v sodelovanju z lastniki uresničil okoljsko ozaveščen projekt, ki spoštuje lepoto in raznolikost naravnega okolja, zagotavlja finančno varnost lastnikom in deluje kot prostor uresničvanja različnih želja in potreb, povezanih s tradicijo otoka.

Tako lastniki in njihovi obiskovalci kljub „odročnosti“ lokacije niso prikrajšani za kopanje v kristalno čisti vodi, druženje ob polni luni na zunanji terase in razglede na nepozabne otoške sončne zahode.