Paviljon, ki vam ga predstavljamo, ima za arhitekta posebno vrednost, saj sta si v njem uredila svoj lasten dom. Kljub vsem izkušnjam, ki sta jih pridobila v vseh letih arhitekturnega ustvarjanja, pravita, da ju je odločilno zaznamoval pogovor z angleškim slikarjem Davidom Hockneyem. Ta namreč meni, da vrednost umetnika prepoznamo po tem, kako kakovostno je posnemal/kopiral svojega umetniškega vzornika.

Pri samem načrtovanju doma sta se Stemberg in Aferiat zgledovala po tako imenovanem ''Barcelonskem paviljonu'', ki ga je leta 1929 postavil Ludwig Mies van der Rohe – paviljon pomeni prelomnico v arhitekturi, ker so plavajoče plošče takrat prvič določile obliko stavbe. Poleg preprostih oblik je avtor uporabil tudi zelo ekstravagantne materiale.

Čeprav newyorški dom meri zgolj okoli 100 kvadratnih metrov, je videti precej večji. K temu prispeva razpršitev bivalnih prostorov - stavba je namreč sestavljena iz dveh ločenih bivanjskih delov, ki imata obliko paralelograma. Zunanji videz značilno dopolnjujejo še plavajoče in sloneče plošče iz aluminija, ki sta jih umetnika odela v pisano paleto barv.

Stamberg in Aferiat sta se sprva navduševala za steklo, potem pa se je vse bolj ostrila želja, da bi stavba delovala plastično in bolj fluidno. Izbrala sta svetle, igrive in raznolike barvne odtenke, ki ob sončnem dnevu zaživijo v vsem svojem bogastvu, tako da se pogledu na stavbo ni mogoče upreti. Ponoči se stavba spremeni v žarečo laterno.

Pri barvah pa sta se omejila tako, da sta uporabila samo tiste, ki jih je mogoče najti v neposredni okolici – večinoma gre za barve listja.

Umetnika tudi pravita, da se tovrstnega eklekticizma, ki vključuje posnemanje vsega, nad čemer sta se navdušila, ne bi priporočila tistim, ki so šele na začetku svojega ustvarjanja. Sama sta svoje nabrano znanje v stavbo zlila šele po desetletjih arhitekturnega načrtovanja in številnih delovnih izkušnjah.

Morda je njun komentar pravšnji za tiste, ki pri (ne)premišljenem načrtovanju pisanih fasad grobo posegajo v naravno in kulturno okolje.