V Benetkah se je v nedeljo zaključil 12. beneški arhitekturni bienale (12th Biennale of Architecture), ki je potekal med 29. avgustom in 21. novembrom. Temo bienala je kot prva ženska v vlogi direktorice izbrala letošnja kuratorka, znamenita japonska arhitektka Kazuyo Sejima, ta pa se je glasila "Ljudje se srečujejo v arhitekturi" (People meet in architecture).

Slovenski projekt se je predstavil v Galeriji A +A, v svoji postavitvi z naslovom Vsi odtenki zelene studia za krajinsko arhitekturo AKKA (Ana Kučan in Luka Javornik s sodelavci) in Studiobotas, pa so avtorji razmišljali o naravi v mestu.

Na bienalu se je skupno predstavilo 53 držav in 48 posameznih arhitektov, inženirjev in umetnikov. Letošnji beneški arhitekturni bienale je na svojih razstavnih prostorih, postavljenih v Arsenalu ter parku nacionalnih paviljonov Giardini, v središče postavil ključno vprašanje - kakšna bo arhitekturna prihodnost.

In kaj bi ob zaključku bienala lahko rekli o bodočih vizijah in delu arhitektov in urbanistov, kot so ga predstavili?

Glede na to, da so med razstavljalci prej prevladovali umetniški kot arhitekturni projekti (kar ni nič čudnega, saj je kuratorka k sodelovanju povabila veliko število sodobnih umetnikov, enako velja tudi v slovenskem primeru), in glede na to, da je bil slogan bienala usmerjen na človeka, ljudi, ki jim arhitektura služi kot prostor, kjer se srečujejo, družijo, spoznavajo, je bilo videti in čutiti veliko človeku prijaznega razmišljanja o arhitekturnih stvaritvah v novem tisočletju.

Je torej šopirjenje skozi arhitekturo in postavljanje arhitekture na mesto pred človekom za nami? Kajti, kaj je arhitektura brez človeka in odnosa z njim?

Oglejte si nekaj utrinkov z razstave!