Po drugi svetovni vojni je bila v Evropi velika potreba po novih stanovanjih. Ta čas je v urbanih središčih spodbudil gradnjo velikih stanovanjskih blokov.

Po njenem vzoru je Le Corbusier leta 1959 v Berlinu zgradil Corbusierhaus, ki naj bi simbolizirala modernizacijo povojne Nemčije. Gre za gradnjo, ki na enem mestu združuje veliko število stanovanj.

Le Corbusier je pri gradnji vključil prvine, ki naj bi stanovalce bivanjskega kompleksa povezovale. Tako so v zgradbi poleg stanovanj svoje mesto dobili še otroški vrtec, zdravniška ambulanta, prostori za rekreacijo in vrt. Vse našteteto naj bi prispevalo k temu, da se stanovalci kompleksa povežejo v skupnih potrebah in dejavnostih.

Za Le Corbusierja, ki se je ukvarjal z idejo, kako še bolje povezati stanovalce velikega kompleksa, hodniki niso bili zgolj v funkciji notranje cirkulacije, niso bili zgolj ''notranja ulica'', pač pa skupni prostori, kjer se sosedje srečujejo, družijo in izmenjujejo informacije. S takšnim pristopom je Le Corbusier v ospredje postavil funkcijsko vrednost zgradb.

Le Corbusierjev vpliv je segel tudi v našo prestolnico. Pri njem se je nekaj mesecev izobraževal eden najpomembnejših slovenskih arhitektov Edvard Ravnikar. Le Corbusierjev vpliv je prepoznaven tudi na stanovanjskem kompleksu imenovanem Kozolec, ki ga je v središču Ljubljane, natančneje na Bavarskem dvoru, zasnoval arhitekt Edo Mihevc. Mihevc se je pri načrtovanju zgledoval po tipu večstanovanjskega bloka, ki ga je Le Corbusier postavil v Marseill.

Zanimivo je, da je Le Corbusierjeva arhitektura tudi danes zelo napredna, saj sta - vsaj kot je ugotoviti po letošnjem arhitekturnem beneškem bienalu (2010) - prihodnost in primarna funkcija arhitekture srečevanje in združevanje ljudi.