Minas Gerais je gorato območje, v katerem izvirajo skorajda vse večje reke Brazilije. Morda tudi od tod arhitektu navdih za terase in balkone, ki zelo spominjajo na ladijske palube.

Arhitekt Ulisses Morato je pri načrtovanju izhajal iz naročnikove želje, da bi vilo čim bolj povezal z zunanjim okoljem. Zato je vpeljal velika okna in prostrano teraso, s katere je mogoče uživati v razgledu na prostrano dolino, ki jim leži pred nogami.

Skozi velika okna, ki v dnevnem prostoru nadomeščajo celotno steno, imajo stanovalci tudi pregled nad okoliškimi vrhovi.

Pri načrtovanju in gradnji sodobnega gorskega doma je arhitekt upošteval lokalne zakonitosti in preverjene metode gradnje, ki so se na območju ohranili z nazivom "portugalska kolonialna arhitektura".

Morato pravi, da se je odločil za kontrast. Želel je, da bi se jasne geometrijske oblike srečale z naravnimi organskimi oblikami, kar bi ustvarjalo sobivanje dveh redov - tako ''naravnega'' kot tudi ''kulturnega''. Poleg kontrastov med modernim in tradicionalnim ter geometrijskim in organskim, se je arhitekt poigral še z barvnim kontrastom, saj je v prevladujoče zeleno okolje vnesel belo, oranžno in rdečo barvo.

Hiša v treh nadstopjih, ki jih označujejo terase, stebri, ograje in fantastičen razgled, na nek način delujejo, kot da se bo vila zdaj zdaj z vrha odpravila na pot in zaplula med okoliške hribe.

Prav to pa je želel naročnik, ki se je v svojem odročnem domovanju želel osredotočiti predvsem na naravo in odmisliti mestno življenje.

Poležavanje po zgornji terasi z razgledom na čudovite hribe vse naokoli, posedanje po spodnji palubi ali namakanje v bazenu, katerega voda se kot slap spušča po napušču in odteka v okoliške hribe, nikakor ne more biti slabo.

Četudi vas nabor barv, prevelika ''izložbena okna'' ali stroge geometrijske oblike niso navdušili, gotovo niste mogli spregledati miru, ki stanovalce obdaja visoko v hribih!