Debra Johnson priznava, da so ji bile od nekdaj všeč majcene hišice, tako imenovane „shotgun houses“, ki so jih na jugu ZDA množično postavljali od konca državljanske vojne do 20. let 20. stoletja.

Vendar pa si sama nikoli ni predstavljala, da bi v takšni majceni, leseni baraki lahko živela; še posebej ne z družino.

Ko je njen mož Gary pred dvema letoma, ob začetku finančne krize, izgubil delo, sta bila starša takrat 11-letnega Maxa prisiljena v težko odločitev. Ker kredita za družinsko hišo nista mogla več odplačevati, sta morala poiskati manjši dom.

Sprva sta razmišljala o prikolici ali avtodomu, a ker so bili tudi ti potencialni rešitvi prevelik zalogaj za njihov družinski proračun, sta na koncu poiskala mojstra, ki jima je za manj kot 20.000 dolarjev postavil „po meri“ izdelano leseno hišico.

Lična hišica ima verando z belo ograjo, stopnice, vrt in okrašeno ostrešje – pravzaprav vse, kar imajo velike hiše, le v precej zmanjšanem merilu.

Bivalni prostor v njej namreč meri skromnih 29 m2, vseeno pa Debra zatrjuje, da njeni družinici prav nič ne manjka.

Ob vstopu v hišo z verande se znajdemo v dnevni sobi z jedilnico in kuhinjo, ki ob prihodu morebitnih gostov služi tudi kot prostor za goste.

Proti zadnjem delu hiše se prostur zoži v hodnik s kopalnico in garderobno omaro, čisto v zadnjem delu hiše pa je spalnica staršev.

Danes 13-letni Max ima svojo „sobo“ na nekakšni galeriji visoko pod stropom nad kopalnico in omaro.

Debra pravi, da jim v majhni hišici prav nič ne manjka – nasprotno, prav majhnost prostora je tista, ki spodbuja družino k bližini in interakciji.

V ne prav dosti večji leseni hišici poleg doma imata Debra in Gary še delovni prostor, kjer urejata vse posle in izdelujeta izdelke svojega podjetja za izdelavo otroških oblekic in igrač.

Spodaj si lahko ogledate video predstavitev, ki je sicer v angleškem jeziku, a so posnetki dovolj zgovorni, da boste dobili vtis o njihovem malem domu.