Trinadstropno hišo je George Papadopoulos sezidal iz materialov, ki so jih uporabljali v tradicionalni gradnji in jih nadgradil s sodobnimi rešitvami. Tradicije ni želel posnemati, pač pa predvsem izkoristiti njene prednosti.

Z zidovi, ki merijo 57 cm, je družini zagotovil tišino in izoliranost od turistične gneče, po drugi strani pa je s tem zagotovil tudi termo regulacijo.

Za vroče poletne večere je namestil stropne ventilatorje, ki skozi okna pod visokim stropom odpihujejo vroči zrak. V sobah je uporabil les in jeklo, ki vročine ne zadržujeta. Arhitekt pravi, da je ekološke rešitve uporabil za ogrevanje, ohlajanje, osvetlitev in tudi za ustrezno upravljanje z vodo.

Kombinacija lesa, kamna, stekla in železa deluje precej prvinsko, ponekod morda celo grobo ali surovo, vendar z velikostjo in estetskimi detajli na drugih mestih daje vtis pompoznosti.

Poleg naravnih barv materialov, kot je denimo sivina betona, je arhitekt vnesel tudi nekoliko rdeče barve, ki spominja na barvo sredozemske grude, iz katere ''priteče'' črno vino in ''zrastejo'' prvovrstne olive.

Stopnišče, ki vodi do ''zelene oaze'' je odel v modro, ki stanovalce opomni na bližino morja in jih še bolj poveže z morsko tradicijo. Videti je, da gre za spoj bogate in tople tradicije s kovinsko in betonsko modernostjo, med katerima stoji steklo, ki prenese vse odseve.

Močvirnata oaza

Tako kot velja za tradicionalno ciprsko gradnjo, večina sob te razkošne vile gleda na notranje dvorišče. S tem je družino bolj povezal navznoter in jih usmeril v življenje ločeno od mestnega okolja.

Arhitekt pravi, da je bil pri načrtovanju povsem svoboden, saj je večino idej črpal iz svojih otroških spominov. V lastnem domovanju je želel podoživeti igro pod velikimi drevesi, med katerimi se stekajo vode gorskega potočka.

Zato je v notranjem dvorišču uredil zbiralnik vode, ki ga lahko imenujemo tudi zelena oaza, v kateri se bohotijo drevesa in vodne rastline. Ob oazi stanovalci povsem odmislijo mestni vrvež in navdihe za delo črpajo kar v svojem domu.

V razgledu na oazo uživajo tudi po večernem obedu, ko se v zaledju jedilne mize raztegnejo po širokih zofah v zemeljski barvi. Lučke v močvirnem gaju dajejo vročim poletnim nočem vtis misterioznosti. Da so pri tem varni pred insekti, je arhitekt predvidel pomična steklena vrata.

Razgibanost prostora

Hiša, ki se sicer razteza v treh nadstropjih, je zelo razgibana. K temu nedvomno pripomorejo številna stopnišča ter zaprti in odprti prehodi, ki povezujejo prostore. Visoki strop dnevnega prostora, ki daje vtis zračnosti in razkošja, po vsej dolžini razdeli ''lebdeči'' podest, ki povezuje zgornje prostore.

Nad glavami uživačev na zofah teče ''promet'' vse do zunanjega bazena, ki je umeščen visoko nad dvoriščno oazo. Stopnišča in prehodi spodbujajo gibanje stanovalcev in dinamiko življenja ''za zidovi''.

Kotiček za ustvarjanje

Nadvse zanimiv je tudi kotiček za ustvarjanje, v katerega se umetnik spusti kar po ''dvižni lestvi'', kot bi iz barke stopal v morje. Globoko spodaj, skrit pred radovednimi pogledi sostanovalcev sede pred angelsko podobo v obliki ikone in se prepusti domišljiji in ustvarjanju.

Tovrstni simbolični prehodi so pomembni, kadar želi človek ''izstopiti'' iz svoje okolice in jim danes z poenostavitvami nedvomno posvečamo premalo pozornosti.

Vila ciprskega arhitekta ni le polna zanimivih in kreativnih rešitev, ki spodbujajo dinamiko, pač pa njene lastnike vabi tudi k umiritvi in kontemplaciji!

Zelo za!!!