Ruševina na fotografijah ni ostanek kakega irskega ali škotskega dvorca, ki so ga opustošile angleške čete, ali stoletja starega plemiškega doma kakih germanskih knezov. Gre za ruševine gradu Bannerman, ki je stal, naj se sliši še tako neverjetno, vsega 80 kilometrov severno od New Yorka, na otočku sredi reke Hudson.

In kar je še bolj nenavadno – sploh ne gre za grad, pač pa za skladišče. Njegova zgodba gre nekako takole:

Leta 1845 se je s Škotske v ZDA preselil Francis Bannerman VI, poslovnež, ki je kmalu obogatel kot vojni dobičkar. S prodajo orožja, ki so ga vojaki od poraženih nasprotnikov zasegli v bitkah – še posebej „rodovitna“ je bila za Bannermana špansko-ameriška vojna leta 1898, je oportunistični Škot zaslužil bajna bogastva in v svoja skladišča natovoril na tone orožja in eksploziva.

Nič čudnega ni, da mestne oblasti v New Yorku niso bile preveč navdušene nad dejstvom, da so se v njegovih skladiščih v centru mesta grmadili kupi eksplozivnih teles – tempirana bomba, ki bi lahko ob nesreči izbrisala velik del mesta.

In tako je bil Bannerman prisiljen iskati primernejši prostor za svoje smrtonosne zaloge.

Našel ga je kar hitro in relativno blizu in leta 1900 kupil otok na reki Hudson, ki je bil idealen za njegove namene. Kljub opozorilom domačinov, da otoku vladajo zli duhovi, se je Bannerman lotil megalomanskega projekta – na otoku je dal zgraditi skladišče za svoje zaloge, ki bi hkrati pričalo o njegovem veličastju in bogastvu, poleg pa je nameraval postaviti tudi rezidenco zase.

Skladišče si je zamislil v obliki srednjeveškega dvorca, ob tem pa je delavcem tudi naročil, naj na obe fasadi – tako tisto, ki se vidi s kopnega, kot drugo, rečno – izpišejo ogromen napis Bannerman's Island Arsenal (Orožarna na Bannermanovem otoku), ki bi deloval kot nekakšen oglas za cvetoče podjetje in predstavljal nesmrtni spomenik njegovemu ustanovitelju.

A tu se je njegova sreča, morda tudi zaradi duhov, ki niso marali poseganja v svoje bivališče, končala.

Po Bannermanovi smrti leta 1918 se je gradnja ustavila, le dve leti kasneje pa je v skladišču eksplodiral velik del zalog in uničil polovico zgradbe. Uradni razlog naj bi bil udarec strele v drogove z zastavami, a domačini so ob tem pojasnilu le zmajevali z glavami.

Nesreče pa še ni bilo konec. 30 let kasneje, leta 1950, je hudo neurje, ki se je razdivjalo na reki, v otok in stavbe na njem udarilo tovorno ladjo Pollepel, eksplozija njene vsebine pa je še dodatno poškodovala že tako načeta poslopja.

Po tem so otok zapustili še zadnji prebivalci, nekdaj veličastne ruševine pa so samevale. Otok je leta 1967 odkupila zvezna država New York in grad nameravala obnoviti, že dve leti kasneje pa je v njem izbruhnil hud požar, ki je popolnoma uničil strehe in tla. S tem je ruševina tudi uradno postala nevarna za približevanje in odprave na otok so prepovedali.

Kaj bo z gradom v prihodnje, ne ve nihče, domačini in poznavalci pa upajo, da so bile tri nesreče vendarle dovolj, da so duhovi z otoka dokazali svoje.