Newyorška umetnica Karen Santry si je več let želela prostor, ki bi bil prežet z ustvarjalno energijo in bi tlel od navdihov in zgledov, v katerem bi lahko živela in ustvarjala.

Leto za letom se je tako prijavljala na razpis za najem subvencioniranih umetniških rezidenc v newyorškem Westbethu, nekdanjem sedežu raziskovalnega podjetja, kjer že vse od leta 1970 domuje največja umetniška komuna na svetu.

Uspelo ji je leta 1990, sedem let kasneje pa se je preselila v sedanje stanovanje, ki je bilo pred njenim prihodom neprivlačen prostor nenavadnih dimenzij: 3 metre široka, 15 metrov dolga in več kot 4 metre visoka bivalna škatla je bila namreč popolnoma prazna.

Ob pomoči arhitekta je pod visokim stropom najprej nastala ploščad s spalnim delom. Ta se, dostopna po spiralnih stopnicah, ki jih sredi barvitega „dogajanja“ v stanovanju sploh ne opazimo, razprostira nad približno polovico tlorisa, pod njo pa se skrivata mala kuhinja in kopalnica.

Kuhinja je „kuhinja“ pravzaprav le na prvi pogled; v resnici namreč omarice, pult in celo pečica služijo kot prostor za shranjevanje umetniških pripomočkov in zapiskov, ki jih Karen potrebuje za svoje drugo delo – učenje ilustracije na newyorškem Inštitutu za modo in tehnologijo.

Tako kot kuhinjo umetnost dobesedno preplavlja tudi vse ostale kotičke stanovanja. Z barvitimi figurami, skulpturami in kosi pohištva za pozornost pravzaprav lahko tekmuje le še bolj fascinanten razgled.

Skozi veliko okno, obdano z razkošnimi zavesami (mimogrede: Karen je prepričana, da si njen čudoviti razgled zasluži le najboljše, zato je okno obdala z zavesami, izdelanimi iz drage tkanine za poročne obleke) se namreč odpira pogled na strehe in stolpe New Yorka – vse od Empire State Buildinga do Upper East Sida.