Jezero luninega krajca se nahaja okoli šest kilometrov od kitajskega mesta Dunhuang. Dolga tisočletja je oaza sredi puščave Gobi predstavljala enega pomembnejših vhodov v zahodni del Kitajske. Pitna voda pa za številne, ki so potovali po Svilni cesti, pomemben vir preživetja.

Odkar so v sedemdesetih letih 20. stoletja v bližini mesta Dunhuang zgradili jez, se je mesto precej razvilo, število prebivalcev pa se je iz 100.000 povečalo na 180.000. Razvoj in napredek, ki sta številnim olajšala življenje in v mesto privabila nove moči, sta prinesla tudi prekomerno izrabo naravnih virov.

V tridesetih letih se je gladina Jezera luninega krajca znižala za okoli 7,5 metra, površina jezera pa se je zmanjšala na eno tretjino prvotne velikosti. Da bi preprečili izginutje jezera, ki se napaja iz podzemnih vodnih virov, so ga skušali polniti z vodnimi črpalkami. A se je izkazalo, da so s tem jezero onesnažili.

Vse večja zaskrbljenost, da bo jezero po tisočetletjih obstoja zares izginilo, je privedla do treh prepovedi. V mestu in okolici je tako prepovedana gradnja novih vodnjakov, prav tako je prepovedano širjenje namakalnih naprav in dodatno priseljevanje v oazo. Vse to naj bi prispevalo k zmanjšani porabi vode, ki lahko edina prepreči izginutje jezera.

K vse večji porabi vode pa je zadnja desetletja prispevalo tudi čedalje večje število turistov, ki jih v to večno puščavsko mesto ne privablja le Jezero luninega krajca pač pa tudi zanimive jame Mogao. Te so v 4. stoletju poslikali budistični menihi, ki so svoje prepričanje širili iz Indije na Kitajsko.

Le upamo lahko, da bodo mestne oblasti z ukrepi uspele preprečiti zmanjševanje gladine jezera in da bo fenomen, ki ga nekateri primerjajo z očesom najlepše ženske, služil še številnim rodovom, ki pridejo za nami.