Nekaj metrov pod oboki iz neonskih luči, osvetljenimi fontanami in žametno oblazinjenimi zofami igralnic, se namreč nahajajo odtočni kanali.

Skupaj jih je pod mestom več kot 500 km, največji pa poteka pod glavno ulico. In tu spodaj, v večni temi in obdani z vlago, podganami in razlilčnimi žuželkami, živi dobršen del prebivalcev Las Vegasa – po nekaterih ocenah celo okoli tisoč ljudi.

Večina prebivalcev, ki danes naseljujejo betonske jaške globoko pod bliščem igralnic in kabarejev, je v tako imenovano "Mesto greha" prišla v iskanju zaslužka in priložnosti za delo in boljše življenje.

Številni v podzemnih tunelih živijo že več let, namesto dela, ki ga tudi tu ni enostavno dobiti, pa se preživljajo z brskanjem po smetnjakih, goljufanjem igralnih avtomatov in pobiranjem ostankov za nepazljivimi, od blišča in zaslužka pijanimi gosti hotelov in kazinojev.

Nekateri „tunelski domovi“ so še najbolj podobni kupu ropotije, bolj organizirani prebivalci pa so si v teh nemogočih pogojih uspeli urediti pogojno sprejemljiva domovanja.

Mednje sodita Steven in Kathryn, par, ki si je s pomočjo ostankov, smeti in zavrženih kosov pohištva v tunelu uredil pravo stanovanje v malem. Imata posteljo, kuhalnik, mizo, celo obešalnik za obleke in knjižno omaro.

Na nepopisno in večini nepoznano življenje v podzemlju mesta večnih luči je v svoji knjigi opozoril tudi vegaški pisatelj Matthew O'Brien v svoji knjigi Beneath the Neon (Pod neonom).

O'Brien je v svoj raziskovalni projekt vpletel tudi socialne delavce, ki prebivalcem tunela nudijo oporo in jim poskušajo najti primernejšo nastanitev.

A naselja iz tunela najbrž nikoli ne bodo izginila, saj se vanj naseljujejo vedno novi in novi prebivalci.