Na jugu Norveške, v regiji Vestfold, ki velja za enega bolj rodovitnih delov države in kjer je obala nizka, je naročnik želel počitniško hišo. Glede na to, da ima obala le tri mesece zime ter za hladni sever v času od maja do septembra zelo ugodne temperature, se njegovi želji niti ne gre čuditi.

Poleg kamna, ki je prevladujoč gradbeni material, so arhitekti v velik del gradnje vključili les. Hišo so odeli v leseno fasado, les pa so uporabili tudi za teraso, ter za prehode in poti okoli hiše.

Zaradi neposredne izpostavljenosti vplivom slane vode so uporabili t.i. ''kebony wood'', pri nas pa ga imenujejo ''furfuriliziran'' les. Gre za termično modificiran les, ki je brez posebne kemične zaščite in rednega vzdrževanja odporen na zunanje vplive, zaradi navedenih prednosti pa ga zelo pogosto uporabljajo pri gradnjah, ki so izpostavljene vremenskim neugodnostim, denimo za pomole, fasade in vrtove.

Ena od posebnosti norveške počitniške hiše je tudi ta, da so arhitekti pri njeni gradnji spretno vključili profil, oblike in razgibanost naravnega okolja, zato je počitniška hiša od daleč videti kot del fjorda.

Tako kot morje zaliva obalo in se zadrži v skalah nad svojo gladino, so tudi arhitekti vodo ujeli v dva bazena. Iz enega je naravnost čudovit razgled na morske valove, ki se razbijajo ob skalah v neposredni okolici. Zaradi pogostega vetra je bilo treba bazen zaščititi, a ker zaradi zavetja niso želeli žrtvovati čudovitega razgleda, so bazen zaščitili s prozorno ograjo.

Drugi bazen je umaknjen v zaledje hiše in je dvignjen na višji nivo, z morske strani ga prav tako obdaja steklena zaščitna ograja.

Ker je hiša pravzaprav nadomestna gradnja, so arhitekti nekaj zidov ohranili, druge so pozidali iz kamna, ki so ga našli v neposredni okolici. Na ta način so zadostili zahtevam lokalnih zakonitosti.

Nizka gradnja hišo približa naravnemu okolju, številna zavetja pred vetrom pa zagotovijo prijetnejše bivanje v hiši.