Viktorijino jezero je s površino 26.600 kvadratnih metrov največje afriško jezero in hkrati življenjsko pomemben vir pitne vode za tisoče prebivalcev, ki živijo na njegovih bregovih.

Vaščani vodo iz jezera uporabljajo za pitje, kuhanje in umivanje, poleg tega pa v jezeru živijo tudi ribe, ki so ključne za prehrano tamkajšnjih ljudi.

Pred nekaj leti pa je začela prebivalcem, odvisnim od jezera, groziti na videz nedolžna in celo lepa, a nevarna naravna katastrofa. Gladino jezera so namreč začele preraščati vodne hiacinte, na pogled nadvse všečne, a hkrati zelo trdožive in agresivne rastline, ki so grozile, da bodo jezero dobesedno zadušile.

Zaradi njih se je voda v jezeru začela segrevati in zastajati, v njej pa so se namesto rib naseljevali polži, ki prinašajo številne bolezni, ter strupene kače.

Že čez nekaj let bi bila lahko hitro napredujoča katastrofa usodna za stotine kenijskih vasi.

A k sreči je prebivalcem s pomočjo prostovoljcev, ki delujejo v vaseh, uspelo ne le zamejiti katastrofo, ampak jo celo spremeniti v posel, ki jim zagotavlja preživetje in boljše življenje.

Ugotovili so namreč, da je vodna hiacinta odlična surovina za številne izdelke in da z njenim iztrebljanjem ne le pomagajo jezeru, da si opomore, ampak celo zaslužijo.

Iz vlaken vodne hiacinte tako proizvajajo brikete za kurjenje in kuho, jih uporabljajo kot gnojilo, s prepletanjem stebel in list pa izdelujejo košare, stole in druge kose pohištva, ki jih nato prodajajo.

Hkrati pa pobiranje in uporaba vodnih hiacint postaja posel, pri katerem se uporabljajo lokalni materiali in veščine in je tako skoraj v celoti samooskrben.

Tega, da z iznajdljivostjo, prilagodljivostjo in ukrepanjem pridemo mnogo dlje kot s pritoževanjem, bi se lahko pogosteje zavedali tudi mi.