Japonski arhitekti so ponudili modularne šotore, narejene iz lepenke in papirnatih tulcev. Osnovni namen je zagotoviti ljudem, ki so ostali brez vsega, vsaj minimalno mero zasebnosti.

S pomočjo lahko sestavljivih šotorov želijo ljudem zagotoviti vsaj minimalni osebni prostor, ki jim bo omogočil, da se bodo lažje spopadli z nesrečo in po svojih najboljših močeh premislili o naslednjih korakih. To je pomembno zlasti v velikih prostorih, v katerih je nagneteno večje število prizadetih.

V studiu pravijo: ''Zaradi velike gneče je potreba po zasebnosti toliko večja. Preprosti šotori bodo ljudem omogočili, da ohranijo razdaljo do sosedov in drugih, s katerimi sicer niso v tesnem stiku, ter da ostanejo veliko bolj povezani s tistimi, ki so jim blizu.''

Zamisel izvira iz časa po potresu v Niigati, leta 2004, od takrat pa so jo temeljito predelali in večkrat preizkusili. Šotori so hitro sestavljivi, iz lahkega in poceni materiala, predvsem pa so zasnovani tako, da je njihovo velikost mogoče prilagajati potrebam skupin – ali gre za večje ali manjše družine oziroma skupnosti.

Arhitekti Shigeru Ban so preproste šotore namestili v neki gimnaziji v regiji Tohoku.

Sicer pa je studio Shigeru Ban že zelo dobro znan po tako imenovani kartonski arhitekturi, ki se je izkazala za zelo koristno v izrednih, celo katastrofičnih razmerah.

S svojimi rešitvami so se izkazali že leta 1995 po potresu v japonskem mestu Kobe. Večjo serijo šotorov so pripravili za organizacijo ZN, ki je pomagala beguncem v Ruandi (1999).