Kolesarjenje je vse bolj priljubljen način rekreacije, saj na prijeten način združuje telesno dejavnost in izletništvo, poleg tega pa lahko aktivnost povsem prilagodimo svojim zmožnostim in interesom.

Kolo pa za številne predstavlja vsakodnevno sredstvo za prevoz do šole ali do službe.

Tisti, ki se kolesa poslužujemo redno, še kako dobro vemo, da je v Sloveniji sicer čedalje več kolesarske infrastrukture, po drugi strani pa je kultura šoferjev jeklenih konjičev do kolesarjev še zmeraj precej neprijazna.

Čeprav kolesarji ne prispevamo k onesnaževanju okolja in s telesno aktivnostjo skrbimo za svoje zdravje, smo velikokrat nezaželeni tako na cestah kot na pločnikih.

Vendar pa povsod ni tako. Zlasti v velemestih, kjer vsakodnevni prometni zastoji, delajo preglavice tako meščanom kot tudi mestnim oblastem, so kolesarjenju veliko bolj naklonjeni.

V spodbujanju te telesne aktivnosti namreč vidijo priložnost za zmanjševanje gneče, pa tudi pot za izboljševanje kakovosti urbanega bivanja. Tisti, ki imate izkušnjo bivanja v kakšnem od svetovnih velemest, se boste s tem gotovo strinjali.

Arhitekti in urbanisti vse pogosteje iščejo kolesarjem prijazne rešitve, s katerimi bi odpravili vrsto drugih urbanih težav. O eni izmed kolesarskih rešitev prihodnosti si preberite na tej povezavi. V nadaljevanju pa si preberite o zamisli bolgarskega arhitekta, Martina Angelova, ki je javnosti predstavil svoj koncept kolesarskega omrežja.

Da bi se kolesarji izognili gneči in avtomobilskim nesrečam, je Angelov kolesarsko pot dvignil nad obstoječo prometno infrastrukturo. Kolesarsko omrežje stoji na stolpih, ki jih med seboj povezujejo jeklene vrvi.

Čeprav je na prvi pogled videti kot akrobatska vrv, po kateri se lahko sprehodi le izkušeni vrvohodec, je s premišljenimi rešitvami poskrbljeno za popolno varnost in preprosto uporabo.

Kolesarji se na omrežju vključijo na vhodu, ko pridejo na vrsto kolo položijo na vrv, ki je narejena v obliki črke U, tako da sta kolesi stabilno umeščeni v vdolbini vrvi. Vožnja po Angelovem kolesarskem omrežju predvideva tudi varnostno vrv, s katero mora biti pripet kolesar med vožnjo.

Teoretično gledano naj bi kolesarjenje potekalo na enak način kot na tleh. V zvezi s tem pa se pojavlja vsaj nekaj pomislekov. Kako razvejano bi moralo biti kolesarsko omrežje, da bi se lahko vsaj približno primerjalo s svobodo gibanja, ki jo daje kolesarjenje na trdnih tleh?

Koliko vstopnih in izstopnih točk bi moralo imeti omrežje? Kolesarji se med seboj zelo razlikujemo v hitrosti gibanja. Ali bi morale biti natančno predpisane hitrosti gibanja?

Čeprav so takšne zasnove še zmeraj daleč od realizacije, pa smo jih kolesarji nedvomno veseli, saj so pomembne za nadaljnji razvoj kolesarsko ustreznih rešitev.

Povejmo še, da je zainteresirana poslovna javnost za predstavljeni koncept že pokazala zanimanje.