Pedro Dias se je sprehodil po pokopališču v Monte Frio, v goratem predelu Portugalske in se najprej nagledal spokojne narave in si osvežil spomin na tradicijo pokopališč ruralnih okolij. Šele po tem se je resno posvetil vprašanju smrti ter človekovega odnosa do nje.

Arhitekt je imel pri načrtovanju precej proste roke, saj naročnik ni ostal pri dilemi, s katero bi se verjetno soočala večina od nas: torej kako urediti čimbolj skromen grob ali kako urediti grob tako, da se bo ta skladal s trendi ali s tradicijo pokopališča, kjer počivajo svojci.

Ne, Pedro Dias je narčt zasnoval na prepričanju, da je grob sicer zapor, pa vendar lahko postane monument torej spomenik, če ga arhitekt ustrezno zasnuje. S tem pa bližnjim zagotovi primerno mesto za žalovanje in tudi za gojenje spominov na bližnje.

Zamisel za ta precej nenavaden projekt je arhitekt utemeljil na preprostosti, zadržanosti in minimalizmu. Omejen je bil z naročnikovo praktično zahtevo, da mora grobnica vase sprejeti osem krst. Upoštevati pa je moral tudi dejstvo, da mora projekt odražati spomin na mrtve, da mora biti vpet v pokopališče in končno, da se nahaja sredi goratega predela.

Rešitev je arhitekt našel v preprostem okviru iz črnega granita, ki žalujočega človeka razločuje od ostalega pokopališča in ga tesneje povezuje z bližnjimi, ki so pokopani v grobnici, hkrati pa njegov pogled usmerja tudi v gorato okolje.

Tako je arhitekt v središče postavil oboje, živo naravo in smrt. Okvir, pod katerega je namestil kamnito klopco, predstavlja prostor za kontemplacijo, za tihi pogovor človeka s pokojnimi in s samim seboj.

Celotna grobnica meri okoli 13 m2, naročnik pa je zanjo odštel 12.000 EUR