Mestece Belchite v španski provinci Aragon, enem najbolj sušnih delov Španije, je bilo že vse od svojega nastanka povezano z vojsko in bojevanjem. Leta 1122 ga je zasnoval Alfonso Bojevnik oziroma el Batallador – kralj takratnega Aragona in Navare, ki je tu ustanovil eksperimentalno skupnost vitezov z namenom, da bi branil meje svoje kraljevine.

Kasneje je okoli utrdbe zraslo mestece, ki pa se svoje usode očitno ni moglo otresti. V času španske državljanske vojne se je območje namreč znašlo na bojni liniji, ko so pozno poleti republikanci z ofenzivo želeli doseči Zaragozo. Bitka je trajala dobra dva tedna in po nekaterih ocenah naj bi na tem območju umrlo kar 13.000 ljudi, dokler niso 7. septembra 1937 mesta, od katerega je ostal le kup ruševin in velikansko pogorišče - po srditi bitki osvojili republikanci.

Mesto je nato ostalo zapuščeno – pretresljiv spomin na tisoče, ki so ob njegovih zidovih izgubili življenja. Ob koncu vojne je nato general Franco zaukazal, naj se mesta ne obnavlja, ampak naj ostane „živ“ spomenik – dokaz, opomin in spomin krvoločne bitke.

Belchite tako še dandanes, več kot 70 let po usodni bitki, ki ga je za vedno spremenila v mesto duhov, sameva. Po letu 1939 so v njegovi bližini zgradili novo mestece z istim imenom, škrbine nekdanje cerkve in domov pa ostajajo turistična znamenitost in nemi poduk o vojnih grozotah.