Hiša, ki je nastala po zamisli nekoliko lucidnega arhitekta Michaela P. Johnsona, je postavljena v arizonsko puščavo. Njegova zanimiva gradnja v podobi podolgovatega kvadra, umeščena v rdeče-zeleno puščavsko pokrajino, mnogim sicer deluje preveč osamljeno, da bi se videli živeti v njej.

Tudi tistim, ki imajo rajši bolj razkošne gradnje, puščavska rezidenca ne bo odprla apetitov.

A gre za umirjen, sproščen dom, v katerem misel in pogled sežeta daleč, v dejstvu, da v bližini ni sosedov, pa mnogi tudi vidijo idealno priložnost za ustvarjanje prijetnega delovnega in bivalnega okolja.

Steklo in steklena drsna vrata, nekaj lesa ter zelo minimilaistična notranjost, po kateri so razporejene moderne umetnine, je koncept, ki prevladuje pri številnih sodobnih arhitekturnih gradnjah. Tudi tu.

O učinkovitosti tovrstne zasnove bi morali povprašati lastnico, sicer znano zbirateljico umetnin in umetnico Maymo Kratz, ki si je to domovanje zamislila kot galerijo in tudi prostor, v katerem lahko pride v stik sama s sabo.

Slednje igra izjemno vlogo pri njenem delu in predvsem navdihu za ustvarjanje, gospa Kratz pa svoje puščavsko domovanje namenja tudi za številne obiske ter manjše prirejanje manjših umetniških razstav, na katerih lahko pokaže svoja in druga umetniška dela.

Arhitekt Johnson je s koncepotm podolgovatega kvadra želel povezati puščavski ekosistem in notranjost hiše, ki je ravno tako, kot je puščava, prostorna in široka. Od spalnic, do jedilnic in bivalnih prostorov – prostora je dovolj za počitek, delo in družabna ali poslovna srečanja.

Pristnost podobe divjega zahoda, v kateri nas ne bi niti najmanj začudilo, če bi mimo prijahali še kavbojci ali Indijanci (ali oboji), še dodatno potrjujejo visoki puščavski kaktusi, ki jih tako kot kavbojce poznamo iz filmskih westernov (po domače kavbojskih filmov).

Pogled iz hiše, sploh ko na Arizono pade noč in se na nebu nad puščavo razprostre zvezdnata odeja, si skušajte predstavljati kar sami.