Neumorni in zvesti kuža Jack se je od vsega brezskrbnega življenja na angleškem podeželju še najraje potepal po gozdu s svojima gospodarjema Eriko in Carlom. Tekanje za zajci pa je bila njegova največja radost v življenju.

In tako se je na enem od svojih običajnih potepanj tudi tistega avgustovega jutra zakadil v zajca, ki mu je stopil na pot ter ga veselo preganjal med drevjem. Le s to razliko, da Jacka tokrat tudi po celi uri ni bilo na spregled.

Obupana lastnika sta ga klicala in preiskala nekaj kilometrov gozda. A na njuno veliko žalost za njim ni bilo ne duha ne sluha.

Dan se je prevesil v noč in nato v naslednji dan. In tako iz dneva v dan, medtem ko sta ga Erika in Carl s prijatelji iskala ter obenem upala, da bo Jack le nekako sam pritaval domov.

Minilo je šestnajst dni, a o Jacku še vedno ni bilo nič novega. Nihče ga ni videl, ne živega ne mrtvega, lastnika sta padala v vse večji obup.

A zgodil se je čudežni preobrat.

Erikina prijateljica Louise je namreč sedemnajsti dan po Jackovem izginotju med sprehodom po gozdu od nekod slišala dihanje, praskanje in cviljenje. Ko se je približala kupu suhega dračja, od koder so zvoki prihajali, je izpod njega v zajčji luknji zagledala pasjo glavico, ki se je skušala skobacati na svobodo.

Seveda ni potrebno poudarjati, da je presrečna Louise Jacku takoj pomagala iz luknje na prostost ter ga onemoglega odnesla v dom njegovih lastnikov. Erika in Carl sta bila od navdušenja popolnoma iz sebe, a kot sta povedala kasneje, nista nikoli nehala upati, da bo njun pametni in zvesti Jack nekako že našel pot nazaj do njiju.

Kot je zaključiti, je urni zajec Jacku pobegnil v luknjo, ta pa je v lovu za njim obtičal v njej in se nato več kot dva tedna prebijal ven.

Da ni popolnoma dehidriral se gre zahvaliti dežju, ki je vmes zapadal. Žal je v luknji dobil razjedo na očesu in najverjetneje mu ga bodo morali odstraniti.

Sicer pa dobro okreva.