Že sama misel o življenju v hiši iz mesa in kosti se marsikomu zdi naravnost nagnusna, pa tudi sporna. A avtor zamisli, ameriški eko-arhitekt, dr. Mitchell Joachim iz raziskovalne skupine Terreform, ki ga nekateri imenujejo  „samosvoj futurist“, trdi drugače.

Pojasnjuje namreč, da bi bilo živalsko tkivo, iz katerega bi dobili material za hišo – kosti, meso, kožo in mišice – vzgojeno laboratorijsko, za gradnjo (oziroma rast) hiše pa ne bi bila žrtvovana nobena žival.

Živa živalska tkiva – koža, kosti in meso – naj bi v tej gradnji nadomestili stene in streho. Za odprtine, potrebne okna, vrata in za zračenje, si je Mitchell zamislil sfinktrične mišice, ki omogočajo odpiranje in zapiranje odprtin.

Za potrebe razvijanja prototipa Mitchell trenutno uporablja celice svinjske kože, vzgojene okoli recikliranega plastičnega ogrodja.

Mitchell Joachim svoje milo rečeno bizarne hiše seveda ne razvija z namenom, da bi mesena gradnja v nekaj letih začela nadomeščati običajne, grajene predmestne enodružinske hišice.

Priznava tudi, da hiša z delovnim imenom „In vitro“ ni prav nič lepa in privlačna. A konec koncev, pravi, je njegovo delo predvsem vizionarsko. Kot svoje poslanstvo izpostavlja raziskovanje radikalnih novih načinov gradnje v prihodnosti, pa tudi to, da skozi provokacijo opozarja, da trajnostni razvoj zahteva radikalne nove vizije človeških načinov bivanja in življenja.