Vsaj tako trdi nizozemski fizioterapevt Daan Vermeulen, ki svoje paciente in stranke – rezidente doma za upokojence – redno obiskuje v družbi dveh domačih, lepo vzgojenih in nadvse bistrih domačih prašičev.

Daan pravi, da pujsa Felix in Rudi pri upokojencih sprožata občutke radovednosti in naklonjenosti, pa tudi pazljivosti, s tem pa jih neopazno in popolnoma brez prisile pripravita do tega, da se več gibljejo.

Felix in Rudi sta seveda hišna prašiča, čista in vzgojena, tako da njuno nekaj urno bivanje v domu upokojencev ne ogroža tamkajšnjega reda in higiene.

Prednosti prašičev pred na primer psi, ki so navadno uporabljeni v terapevtske namene, je več.

Dan pravi, da je ena izmed njih gotovo pozornost oziroma nenavadnost; pogled na prašiča v človeškem okolju je precej bolj izjemen kot pogled na psa, zato ljudje na prašiča bolj burno reagirajo.

Druga prednost je dejstvo, da prašiči večini upokojencev prinesejo spomine na otroštvo in mladost, saj so se s temi živalmi v zgodnjih letih pogosto srečevali v svojem domačem okolju.

Kadar ne dela družbe upokojencem ali se z lastnikom ne sprehaja po parkih, se Felix rad druži tudi z otroki z duševnimi ali čustvenimi težavami in motnjami.