Nenavadne »svetlobne oblake« na nebu so raziskovalci opisovali že vse od antike dalje, svoje ime pa so naposled dobili v 17. stoletju.

Leta 1621 jih je namreč poimenoval francoski znanstvenik in filozof Pierre Gassendi, ki se je odločil, da pojav poimenuje po rimski boginji jutranje zarje Avrori ter grškemu izrazu za severni veter – Boreas. In nastalo je ime aurora borealis oziroma, kot ga imenujemo pri nas, polarni sij.

Vence, loke, pasove in madeže svetlobe, ki bi jih najlaže opisali kot nekakšne osvetljene oblake, je, kot pove že ime, najlaže videti na zemeljskih polih; ne geografskih, pač pa magnetnih, torej na točki, kjer namišljena os, okoli katere se vrti Zemlja, prebada zemeljsko površje.

Letos je to v Kanadi, kar pomeni, da bo polarni sij tam najlepše viden, sicer pa je polarni sij v pasu blizu pola mogoče videti skoraj na vsako jasno noč.

Čeprav pojav še ni popolnoma razjasnjen, danes vemo, da polarni sij nastane na višini okoli 100 km nad površjem zemlje in je posledica ioniziranja atomov kisika in dušika v zgornjih delih atmosfere zaradi sončevega vetra.

Včasih so pojav sija seveda pripisovali nadnaravnim bitjem in pojavom in tako so ga na primer ameriški staroselci imenovali »ples duhov«.

Polarni sij je pogosto bele, zelenkaste ali modrikaste barve, redkeje pa je mogoče opaziti tudi rožnate ali rdečkaste.

Nekaj čudovitih primerkov si lahko ogledate v zgornji foto-galeriji, verjetno pa ni treba posebej poudarjati, da je v vsej polnosti ta čudoviti pojav mogoče doživeti le v živo.