„Čez 15 let bom umrl. To bo moja hiša, v kateri bom pričakal smrt. Glavno je, da hiša zdrži 15 let. Nekaj majhnega bo v redu.“ Takšen je bil opis, ki so ga od naročnika dobili arhitekti iz biroja EASTERN design office.

Precej nenavadno, kajne?

Za svoj (pred)zadnji dom je Japonec že našel popolno lokacijo – zaplato zemlje na polotoku, ki se na vzhodu odpira proti prostrani gladini Pacifika. „Vesel sem, da je zemljišče obrnjeno proti vzhodu. Sovražim sončne zahode. Ko umrem, sonce ne bo zahajalo, ampak vzhajalo. Ko pridejo zadnji trenutki, bom gledal na morje in odšel na ladji, ki bo zdrvela v naročje smrti ...“

Čeprav zahteva naročnika na prvi pogled morda zveni malce morbidno, pa so arhitekti hitro ugotovili, kaj pravzaprav išče naročnik – ne hiše, v kateri bo umrl, ampak bivališče, iz katerega bo prehod v onostranstvo čim lepši. In kaj je lepšega kot razgled na mogočna prostranstva oceana, nad katerimi vzhaja sonce.

Da bi naročniku zagotovili čim lepši pogled na valove, so arhitekti hišo dvignili na betonski kvader, kar 8,6 m dvignjen nad podlago.

Črno fasado zgornjega dela prebadajo neenakomerno razporejene odprtine nepravilnih oblik, nanizane više ali niže od tal glede na to, ali je prostor za njimi namenjen stanju, sedenju ali ležanju.

Ne glede na to, kaj počne, bo tako Japonec v zadnjih letih svojega življenja užival v razgledu na morje. Tla in stropi notranjosti so oblečeni v les, tloris pa je zasnovan v obliki črke V, ki za svojimi kraki skriva spalnico in kuhinjo, bivalni del pa se iz centra razširja navzven, proti morju in naprej vse do neskončnega obzorja.

Kdo ve, morda bosta pomirjujoča širina oceana in obsijanost k soncu res pripomogla k mirnejšemu preostanku tega življenja. Iin k lepšemu začetku naslednjega.