Liebermanova mojstrovina

Arhitekt Daniel Lieberman, avtor polkrožne hiše, se je umetnosti, obrti in načel snovanja zgradb v petdesetih letih učil v šoli slovitega arhitekta Franka Lloyda Wrighta.

Zasnova njegove polkrožne hiše (Radius House) je bila za tisti čas kontroverzna - nenavaden polžast tloris je bil daleč od običajnega načrta za družinsko hišo, z „le“ dobrimi 90 kvadratnimi metri pa je bila kvadratura za ameriške razmere skromna.

Pri gradnji so bile poleg betona uporabljene stare opeke, za ostrešje in tramovje hlodi dreves, „rešenih“ iz bližnjega podrtega mostu, za kamin in stopnice kamni iz okolice, za strešna okna pa stekla bombnikov iz II. svetovne vojne. Večino dela je arhitekt zaupal lokalnim mojstrom.

Liebermanova mojstrovina v novi preobleki

Liebermanova hiša pa je letos zasijala v novi podobi. Kljub temu, da prvotna hiša vse do danes ni izgubila svojega šarma, sta si njena nova lastnika Andrew in Kim Tod zaželela prenove, saj je hišo počasi načenjal zob časa.

Zvesta načelom Daniela Liebermana sta za obnovitvena dela najela lokalno gradbeno podjetje SmithBuilt, po enem letu pa se je projekt izkazal za tako zahtevnega, da je k njemu pristopila še arhitektka Vivian Dwyer.

Naloga obnoviti arhitekturno mojstrovino s spoštovanjem do njenega avtorja je zahtevala veliko pozornost do detajlov in študijo izvirne zasnove, vendar pa je bil trud po besedah Dwyerjeve večkrat poplačan.

Novim lastnikom je namreč z obnovo ostrešja, inštalacij, tal in prerazporeditvijo prostorov dala moderno domovanje“, ki so si ga želeli, hkrati pa ji je uspelo ohraniti vse specifike unikatne gradnje.

Največja posebnost gradnje je polkrožna struktura – kovinski podporniki v obliki špirale za podporo lesenega ostrešja z vidnimi tramovi, ki se žarkasto razprostira na stropu in se nadaljuje na zunanji terasi.

Moderna nadgradnja

Kot Lieberman, se je tudi Dwyerjeva zanesla na spretnost lokalnih mojstrov – ti so obnovili betonske pode, posodobili inštalacije, ometali notranje stene, na novo pobrusili in zaščitili leseno ogrodje ostrešja ter v tehniki suhe zidave (brez veziva) izdelali dodatno betonsko stopnišče.

Med največjimi dosežki Dwyerjeva izpostavlja razkošno kopalno kad, ki jo je po meri izdelal lokalni mojster, in prav tako po meri izdelana skrita vrata med kuhinjo in kopalnico, ki lastnikom omogočajo, da spalnico popolnoma ločijo od drugih prostorov.

Velika, proti zahodu obrnjena okna, ki v hišo spuščajo obilico naravne svetlobe in prebivalcem dajejo občutek prostornosti in bivanja v naravi, so kljub svoji lepoti predstavljala izziv, saj se je v preteklosti zaradi njih hiša prekomerno segrevala.

Nov, sodoben sistem prezračevanja, je rešil tudi ta problem, tako da lastniki sedaj uživajo v čudovitem razgledu brez „stranskih učinkov“.

Kamin, ki deluje kot razkošna kamnita skulptura, ki se razprostira čez celotno zadnjo steno osrednjega dnevnega prostora, in vsaj toliko kot funkcionalnosti služi okrasu, saj prostoru daje nezamenljiv pečat.

Čudovita obnova, ki priča o tem, da spoštovanje starega za prave mojstre ni omejitev, ampak izhodišče za ustvarjanje novega sijaja.