Kalifornijskemu milijonarju Georgu Hearstu se je leta 1863 rodil sin William Randolph Hearst. Ko je dopolnil deset let, ga je mama odpeljala na dvoletno popotovanje po evropskih prestolnicah. Leta 1887 je štirindvajsetletni William Randolph od očeta prevzel časnikarski posel in spodbudil razvoj tiska, ki mu danes rečemo rumeni. O njegovem vzponu je ameriški režiser Orson Welles posnel znameniti film Citizen Kane (1941).

Sanje finančnega mogotca

Bogastvo, ki ga je Hearst kot edini otrok podedoval od staršev, je z uspehi časopisnega posla pridobivalo na vrednosti. Ničesar ni bilo, kar si Hearst ne bi mogel privoščiti. Le ene sanje so ostale neuresničene – na posebnem mestu, kjer se je kot otrok vzpenjal na drevo in sanjal o pravljičnih deželah, ni mogel postaviti gradu. Mama svojemu bogatemu, odraslemu otroku te norosti preprosto ni dovolila. Ko je leta 1919 umrla, je bila odstranjena še zadnja ovira, ki je Hearstu preprečevala uresničitev otroških sanj.

Visoko nad Tihim oceanom, s čudovitim razgledom na kalifornijski zaliv Sv. Simona, je Hearst želel združiti vse, nad čemer se je kot otrok navdušil na potovanju po Evropi. 30 let so arhitekti, gradbeni inženirji in delavci postavljali to, kar si je Hearst zastavil v glavi.

Nastala je mešanica francoskega, italijanskega, španskega in mavrskega stila. Hearst je sobane opremil z antičnim pohištvom in umetninami z vsega sveta. Česar ni mogel kupiti, je dal izdelati. Tako druga ob drugi stojijo avtentične umetnine in kopije. Casa Grande, ki je veljala za Hearstov počitniški dom, je narejena po mediteranskem vzoru in okrašena z dvema mogočnima stolpoma, ki spominjata na španske katedrale.

Leta 1947 je bil grad s 165 sobanami nared za sprejem visokih gostov. Hollywoodske zvezde so se v tistem času menda delile na dve vrsti: na tiste, ki so že bili v Hearstovem gradu in tiste, ki zgolj govorijo, da so tam bili.

Charlie Chaplin, Greta Garbo, Clark Gable in mnoge druge zvezde tistega časa so ležerno posedale na klopeh, ki so jih prepeljali iz španskih cerkva in pod lesenimi stropovi, ki jih je Hearst dal pripeljati iz italijanskih samostanov. Postopali so po mozaikih iz 3. stoletja, se kopali med antičnimi kipi in pod pozlačenim stropom notranjega bazena.

Hearstov grad po priljubljenosti takoj za Disneylandom

Šest let po Hearstovi smrti je njegova družina grad donirala državi Kaliforniji, da bi pokrila davčni dolg v višini 50 milijonov dolarjev. Grad so razglasili za ameriški državni spomenik in ga odprli za javnost. Po številu obiskovalcev je Hearstov grad na drugem mestu, takoj za Disneylandom. Njegova vrednost je danes ocenjena na 400 milijonov dolarjev.

Mož, ki je imel toliko bogastva, da se mu nikoli v življenju ničemur ni bilo treba odpovedati, je uresničil svoje otroške sanje. Ali je arhitekturna mojstrovina norost mogotca vajenega preobilja ali pač uresničena želja nekega otroka, je stvar bralčeve ali bralkine presoje.