V bližini mesteca Xilitla, dobrih deset ur vožnje severovzhodno od mehiške prestolnice Ciudad de Mexico, se na dobrih 600 m nadmorske višine sredi na videz neprehodne džungle razteza razkošen vrt, prepreden z bazeni, potoki, stopnišči in oboki.

Medtem ko naključni obiskovalec verjetno pomisli, da je naletel na eno od osupljivih ostankov azteške kulture, je resnica morda še bolj neverjetna – gradnje, ki jih danes prerašča bujno zelenje, so namreč stare komaj kaj več kot pol stoletja.

Zgodba vrta Las Pozas – v španščini ime pomeni Bazeni – je pravzaprav grenko-sladka življenjska zgodba britanskega aristokrata Edwarda Jamesa.

Jamesu je bil v zibelko položen blagoslov – ali pa prekletstvo – da se je rodil v premožni družini. Tako po materi kot po očetu – železniškemu magnatu Williamu Jamesu - je bil leta 1907 rojeni Edward zelo premožen in kot edini moški potomec je po njuni smrti podedoval veliko premoženje.

A denar ekscentričnemu mladeniču ni prinesel duševnega miru. Kljub pogostim poskusom, da bi si našel delo ali vsaj način, kako pametno vložiti in oplemenititi svoje bogastvo, je Edward leta in leta kot senca begal med visoko družbo, s svojim denarjem pa podpiral številne znane umetnike 30-ih let, med drugim Brechta in Dalija.

Ob koncu 30-ih let prejšnjega stoletja je bil Edward naveličan evropske visoke družbe, strt zaradi propadlega zakona in obremenjen s prikrivanjem svoje homoseksualnosti, zato se je odpravil v Ameriko.

Prostranstva te v tistih časih redko naseljene dežele so ga napeljala na misel, da bi tu lahko ustvaril svoj zasebni raj – prostor, ukrojen po svoji meri, kjer mu ne bi bilo treba ustrezati normam družbe.

Sprva je za svoj sanjski vrt izbral Los Angeles, ob obisku Mehike pa je ugotovil, da so mu zelena prostranstva bliže od prenaseljene Kalifornije. V Mehiki je spoznal Plutarca Gasteluma, mladega in bojda nadvse privlačnega menedžerja telegrafskega podjetja, ki je postal njegov partner in zaveznik pri ustvarjanju sanjskega vrta.

Ker je Edward poslovno veliko potoval, je bdenje nad gradnjo dobrih 5 milijonov dolarjev vrednega paradiža, sestavljenega iz prepleta betonskih stopnišč, kupol, poti in bazenov, zaupal Plutarcu.

Ta je na mestu tudi živel (v njegovi hiši je danes hotel), se poročil in imel dva otroka, čeprav se ugibanja o intimni zvezi med njim in Edwardom nikoli niso zaključila.

V letih pred svojo smrtjo – umrl je leta 1984 – je Edward v svojem sanjskem vrtu preživljal vse več časa.

Bil naj bi zelo ekscentričen in samosvoj – med drugim je naokoli hodil obkrožen s pisanimi papigami, od številnih vrtnarjev, ki so vzdrževali vrt, zahteval, da delajo goli, enega pa celo odpustil, ker naj bi ga zmotil pri pogovoru z orhidejo.

Po Edwardovi smrti je vrt, ki pravzaprav še niti ni bil dokončan, začel propadati, dokler niso na pobudo mestnih oblasti pred nekaj leti sestavili odbora – eden izmed članov je tudi Plutarcov sin Kaka – ki naj bi poskrbel za obnovo in vzdrževanje tega fantazijskega vrta.