Ljudstvo Nasca je živelo na jugozahodni obali današnjega Peruja, in sicer med 300 pred našim štetjem in nekje do leta 800 našega štetja. Na visoki in suhi ploščadi, ki se razteza med mestoma Nasca in Palpa, so za izginulim ljudstvom ostale brezštevilne podobe iz živalskega in rastlinskega sveta.

Ljudje so v kamnita tla vklesali velikanske podobe kolibrijev, pajkov, opic, rib, lam, kuščarjev, dreves in rož. Največje med njimi merijo celo okoli 200 metrov.

Motive, ki so širši javnosti znani že dalj časa, so znanstveniki temeljito preučili, njihov nastanek pa povezujejo z religijskimi obredi. Veliko manj pa so znane velikanske črte, ki se v dolžini več kilometrov raztezajo po območju, ki ga je nekoč naseljevalo ljudstvo Nasca.

Črte so opazili šele v tridesetih letih 20. stoletja, ko se je razširil letalski promet in jih je človeško oko zaznalo z višine. Domnevajo, da so veliko starejšega nastanka kot živalski in rastlinski motivi, ki so nastali med 400 in 650 našega štetja.

Tako za podobe kot tudi za črte so si znanstveniki edini, da so nastale iz religijskih vzgibov. Nekateri razlagajo, da so ustvarili tako velike podobe z namenom, da bi jih videli bogovi na nebu. Velikanske razsežnosti ohranjenih podob pa znanstveniki povezujejo tudi s kozmološkimi in astronomskimi vedenji ljudstva Nazsca.

Čeprav se večinoma strinjajo, da so jih ljudje ustvarjali tako, da so odstranjevali rdeče kamenčke, dokler se pod njimi ni zasvetila bela površina, pa so nekateri mnenja, da tako velikanskih podob ni bilo mogoče ustvariti brez pogleda s ptičje perspektive.

Nekateri celo domnevajo, da so se pri tem posluževali letenja z balonom. A zaenkrat v prid tem domnevam ni prav nikakršnega dokaza.

Zapuščina, ki jo je ljudstvo Nasca zapustilo prihodnjim rodovom, je vsekakor navdušujoča in bo kot kaže še nekaj časa zaposlovala znanstvenike in navdihovala ljudi z domišljijo.