Skoraj desetletje je trajalo, da je nenavadna konstrukcija iz kovine, betona, lesa in stekla iz sanj in sanjarjenj Jan McFarland Cox postala resničnost. Pri uresničevanju svoje vizije se je Jan povezala z arhitektom Tomom Kundigom, ki je bil pripravljen sprejeti izziv gradnje hiše sredi puščave na veliki nadmorski višini, več sto kilometrov oddaljene od večjih mest.

Prav zaradi odročnosti lokacije in neobvladljivega vremena, ki pozimi večkrat postreže z velikanskimi snežnimi zameti, je bila gradnja Janinega sanjskega domovanja zahtevnejša, pa tudi dražja, kot je sprva načrtovala.

Od razkošne vile z dvema umetniškima studijema in bazenom na terasi je na koncu ostala „le“ osnova – osrednji kvader, v katerem so okoli središča z napeljavami nanizane veža, dnevna soba, kuhinja in jedilnica.

Vsi dnevni prostori na čelu s kuhinjo, ki je Janina velika strast in ponos, so opremljeni okusno in izbrano, hkrati pa zadržano. Številni kosi pohištva so unikati – prave umetnine, ki so jih izdelali Jan in njeni kolegi umetniki in umetnice, nekatere, na primer veliko jedilno mizo, pa je Jan podedovala od svojih prednikov.

Celotno zgornje nadstropje zavzema prostorna spalnica s knjižnimi policami, ki ji prepoznaven pečat daje strop z golim lesenim tramovjem, stene, prevlečene z naravnim mavcem pa krasijo lastničine fotografije narave.

Tudi zunanjost hiše je nenavadna – arhitekt Kundih jo opisuje kot „Brez vzdrževanja, brez neumnosti, cenovno ugodni materiali“ („No-maintainance, no-nonsense, inexpensive materials“).

Hišo, do katere s ceste čez ravno peščino vodi skoraj dva kilometra in pol dolga dovozna pot, v celoti ovijajo betonski zidovi, prekinjeni z velikimi steklenimi površinami. Na eni strani hiše se proti goram na obzorju razteza tudi dolg, ozek pas ograjenega vrta, na katerega je lastnica posadila grme vrtnic, ki ji popestrijo poletne dni.