Terje Isungset je odraščal v družini glasbenikov v majhni norveški vasici Geilo.

Glede na to, da ga je glasba spremljala od začetka življenja, ni ravno nenavadno, da se je za pot profesionalnega glasbenika odločil tudi sam; neobičajni pa so predvsem načini igranja, ki se jih poslužuje, še bolj pa materiali, iz katerih so izdelana njegova glasbila.

Že leta namreč svoje inštrumente izdeluje sam, med njegove priljubljene materiale pa sodijo arktična breza, granit in skrilavci ter, ne boste verjeli – ledeniški led.

Z zamislijo o ledenih glasbilih se je Isungset začel poigravati leta 2000, ko so ga organizatorji Olimpijskih iger v norveškem Lillehamerju prosili, naj ob otvoritivi izvede skladbo, ki jo bo skladal in zaigral v zaledenelem slapu.

Do tedaj menda nikoli ni razmišljal o igranju po ledu, a glede na to, da se nikoli ni ustrašil izzivov in novih materialov, je poskusil. V svoji čudoviti, minimalistični kompoziciji je uporabil zvoke ledu, vode, kamnov in lesa, ki jih je našel v zamrznjeni reki.

Po tem doživetju se je Isungset naravnost zaljubil v led in se posvetil preučevanju in preizkušanju možnosti, kako led oblikovati in uporabiti za izdelavo različnih inštrumentov.

Za gradivo večinoma uporablja izjemno trd, čist in prosojen ledeniški led, iz katerega je do danes poleg številnih tolkal že oblikoval ledeno kitaro, harpo, trobento in celo orglice.

Isungset seveda priznava, da njegovo početje ni revolucionarno novo – konec koncev ljudje že od pradavnine preizkušajo načine, kako „delati“ glasbo z najrazličnejšimi materiali in predmeti, najdenimi v naravi.

Je pa njegova glasba brez dvoma še ena izmed stvari, ki nas lahko opomni, kako povezani smo pravzaprav z naravo in kako malo znamo njena čudesa ceniti.