O njem kroži nešteto zgodb. Kako tudi ne bi, saj so se za njegovimi zidovi in stenami rojevali slavni romani, luščili skrivnostni, magični, opojni pesniški stihi, pisale revolucinarne, drugačne pesmi, ki so zaznamovale generacije in osmislile življenja mnogih še neizoblikovanih mladih posameznikov in posameznic nekega časa, ki ga ni več.

Je spomin, ki ga New York ni hotel izbrisati ter tisti del njegove identitete, zaradi katerega mnogi Newyorčani in Newyorčanke še danes s ponosom verjamejo, da je njihovo mesto središče sanjačev in boemov, ki bodo, ko bo prišel njihov čas, spremenili svet na bolje.

A kot vsak spomin se tudi ta kruto oddaljuje, realnost pa je prišla na vrata z novico, da bo eden najbolj boemskih ameriških hotelov s kultnim statusom v zgodovini umetnosti in kulture spremenil svojo identiteto in stopil v korak s tako imenovanim "glavnim tokom", katerega vodili sta na prvem mestu denar in status.

Chelsea Hotel, nekdaj tudi najvišja newyorška stavba, ki so jo postavili leta 1884 kot poskusno stanovanjsko kooperativo, a ker kot stanovanjski blok ni zaživel, so ga leta 1905 predelali v hotel, je znan kot prebivališče tujih in domačih slikarjev, kiparjev, igralcev, pesnikov, pisateljev, glasbenikov, filozofov, muz, ljubic, ljubčkov in ekscentrikov. 

Ravno zaradi njegovega dvomljivega in razvpitega slovesa pa ga želijo njegovi sedanji lastniki zdaj prodati nekomu, ki bo vanj v prihodnje privabil bolj "ugledne" in vsekakor bolj premožne ljudi.

Medtem ko kupca zanj še iščejo (omenja se tudi Donald Trump), pa si privoščimo nekaj nostalgije in se vrnimo v njegovo bogato zgodovino.

Od jazza, do rocka, punka in countryja, mnogi znani glasbeniki so se tu zabavali, iskali inspiracijo v omami in se osamljali pred neusmiljenim zunanjim svetom.

Med njimi tudi Bob Dylan, ki je v hotelu celo nekaj časa živel na up, Janis Joplin, Patti Smith, Jimi Hendrix, Tom Waits, Jim Morrison, Joni Mitchel, Joan Baez, pa tudi francoski slavček Edith Piaf, kadar je bila v New Yorku. V hotelu je umrlo punk dekle Nancy Spungen, sicer partnerka Sida Viciousa, zloglasnega basista angleških punkerjev Sex Pistols (bojda jo je zabodel on me njunim bivanjem in popivanjem v Chelsea v sobi številka 100), tam se je zgrudil velški pesnik Dylan Thomas (in čez nekaj dni umrl v bolnišnici).

Pisatelji Eugene O'Neil, Mark Twain, Tennessee Williams, Arthur Miller, Jack Kerouac, Gore Vidal, ter pesnika Dylan Thomas in Allen Ginsberg, so Chelsea klicali - dom. Slikar Willem de Kooning, ki je prišel iz Nizozemske, in kipar švicarskega rodu Jean Tinguely sta v sobah imela atelje.

Pop umetnik Andy Warhol je v znamenitem Chelsea Hotel posnel film "Chelsea Girls", medtem ko ga je kanadski pevec Leonard Cohen ovekovečil v pesmi Chelsea Hotel No.2. Režiser Miloš Forman se je naselil v Chelsea, ko je snemal film Lasje (Hair), Bob Dylan je o njem pel v pesmi Sara, pisatelj Arthur C. Clarke pa je tam napisal znanstveno-fantastično klasiko 2001: Odiseja v vesolju. Svoj čas naj bi v njem bivali tudi igralki Marilyn Monroe in Jane Fonda ter celo pop pevka Madonna

Za izkušnjo bivanja v legendi vseh časov pa še ni prepozno. Preden ga prodajo bogatemu kupcu in ga verjetno popolnoma prenovijo je v hotelu še vedno možno prespati, in sicer po precej bolj ugodnih cenah, kot marsikje drugje na Manhattnu.

Več na http://www.hotelchelsea.com/