Oblikovanje je po eni strani tako običajen del vsakdana, da se o njem številni sploh ne sprašujemo. Po drugi strani pa je priložnost, da imamo vsak dan v roki kos umetnine ...

Najboljše na „oblikovalski „sceni“

Novost letošnjega bienala, ki nosi temo Razmerja v oblikovanju, je, da bosta prvič v vsej zgodovini BIO pri izboru del imeli odločilno besedo kustosinji, s čimer bo izbor, kakor pričakujejo organizatorji, nekoliko drugačen. Do sedaj je dela namreč izbrala strokovna žirija.

Razpis je za oblikovalci odprt še do 30.marca 2012, razstava sama pa bo na ogled v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na gradu Fužine v Ljubljani med 27. septembrom in 11. novembrom 2012.

Margriet Vollenberg in Margo Konings

V MAO so letos k sodelovanju povabili oblikovalski duo in kustosinji Margriet Vollenberg in Margo Konings, ki sta pred nedavnim svetovni oblikovalski prostor navdušili z velikima in odmevnima projektoma v Milanu in v Berlinu. Za naš portal Dominvrt.si sta Nizozemki predstavili svoje načrte za Ljubljano ter pričakovanja za letošnji bienale.

Razmišljali in delali bova podobno kot pri drugih projektih. Seveda pa ima vsak projekt tudi svoje posebne zahteve in svojo vsebino, ki se ji morava vsakič znova prilagoditi.

Na predstavitveni videokonferenci v Ljubljani sta večkrat poudarili, da vaju zanima, kaj se v oblikovanju dogaja danes, ta trenutek?

Pri svojem delu se zmeraj osredotočava na to, kar se dogaja v tem trenutku, torej na sodobnost. Pri BIO 23 se nama to zdi še toliko bolj pomembno, saj do sedaj veliko stvari, ki se dogaja na področju oblikovanja ta čas, ni bilo del tega bienala. Ker nagrajujejo aktualna dela, se nama to zdi logičen in pomemben korak.

Pri sodobnem oblikovanju naju najbolj zanimajo moderne tehnologije in naravni procesi, potem tudi socialni, trajnostni in kulturni vidiki oblikovanja.

Ali je pomembno, da je oblikovanje družbeno angažirano?

Da! To seveda ne pomeni, da mora biti vse oblikovanje družbeno angažirano, ampak v tem času je pomembno pokazati, da je oblikovanje močno zapleteno v družbo, saj je deležno veliko pozornosti.

Kako bi tako od zunaj ocenili preteklo slovensko oblikovanje? Ga je sploh mogoče imenovati s skupnim imenom: slovensko oblikovanje?

Preden smo začeli sodelovati, sva poznali v glavnem le sodobno slovensko oblikovanje, ki ga je mogoče srečati v mednarodnih vodah: npr. dela Nike Zupanc. S sodelovanjem na BIO 23 se bova s slovenskim oblikovanjem srečali neposredno. Težko bi ocenili, kaj je skupni imenovalec za slovensko oblikovanje in če ta obstaja, nisva pravi osebi za to oceno.

Kako dobro poznata aktualno oblikovanje Slovencev?

Kot sva že dejali, upava, da se bova o oblikovanju Slovencev veliko naučili ob sodelovanju na BIO. Z delom šele začenjamo, tako je še prezgodaj, da bi lahko kaj komentirali. Z veseljem bova odgovorili na to vprašanje ob koncu poletja, ko bova veliko bolje seznanjeni z BIO 23.

Kje v svetu trenutno dosegajo največje uspehe in razvoj na področju notranjega oblikovanja in designa?

Pomembne in vplivne oblikovalce je mogoče srečati v številnih različnih državah. Še zmeraj se zdi, da je Evropa zelo vplivna, videti je, da imajo Anglija, Nizozemska in Skandinavija pri tem najpomembnejšo vlogo.

Kaj menita, ali so v tem času večje pozornosti deležni projekti, ki dajejo prednost estetiki ali tisti, ki so bolj družbeno angažirani?

Če se že morava odločiti, bi rekli, da tisti projekti, ki so družbeno vplivni, kajti ta čas sta pomembni vsebina in kontekst.

Koliko časa že delujeta kot oblikovalski duet in katere skupne izkušnje in uspehi so vaju najbolj povezali?

Moči sva združili leta 2007 in postali specialistki za organizacijo glede vseh vidikov oblikovanja. Od tukaj tudi ime najinega studia ‘Organisation in Design’, ki danes opravlja različne naloge za oblikovalce, oblikovalske studie in podjetja, povezana z oblikovanjem, še posebej s področja javnega mnenja in medijev, projektnega menedžmenta in intermediacije.

Prej sva si izkušnje nabirali drugod. Margriet je leta 2000 končala študij na Design Academy Eindhoven in začela delati kot oblikovalka pri italijanskem podjetju Pellini, v Milanu je delala tudi za oblikovalko Mario Christino Hamel. Kot projektni vodja je delala za Fuori Salone, na milanskem pohištvenem sejmu - Salone del Mobile. Leta 2005 se je vrnila na Nizozemsko, kjer je odprla svoj studio.

Margo je prav tako končala študij na Design Academy Eindhoven. Pod imenom J’aime la folie (Ljubim norost) je začela delati kot samostojna oblikovalka in projektni vodja. Delala je pri studiu WATdesign in pri oblikovalcu Maartenu Baptistu. Kot kurator je sodelovala pri razstavi ‘No Windmills, Cheese or Tulips’ v Tokyju.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na