Vse od leta 2014 se ta bolezen neustavljivo širi v Evropi in Aziji in predstavlja eno največjih epizootij današnjega časa, to je porast pojavov bolezni živali v večjem obsegu, ki se hitro širi in lahko povzroči veliko gospodarsko škodo. 

Bolezen v Sloveniji še ni ugotovljena, vendar predstavlja njeno širjenje iz vzhoda proti zahodu vse večje tveganje za domače in divje prašiče v Sloveniji. Bolezen se širi ne glede na državne meje in ima resne socialno-ekonomske posledice, predvsem zaradi omejitev trgovanja in mednarodne trgovine z živimi prašiči, mesom ter izdelki, ki izvirajo iz prašičev. 

10. septembra letos je bila bolezen prvič potrjena tudi v Nemčiji, v bližini poljsko-nemške meje, zato je Nemčija sprejela vse ukrepe za zajezitev nadaljnjega širjenja bolezni. Poleg Nemčije se je bolezen pojavila še v naslednjih državah Evropske unije: Poljska, Romunija, Madžarska, Estonija, Litva, Bolgarija, Latvija, Slovaška, Moldavija, Rusija, Srbija, Grčija in Ukrajina. 

APK je nalezljiva virusna bolezen domačih in divjih prašičev, za katero ni cepiva. Za bolezen so značilne rdečine po koži ter nenaden, visok pogin, ne predstavlja pa nevarnosti za zdravje ljudi in zdravje drugih živalskih vrst. 

Pojavljanje bolezni je v poletnih mesecih na vrhuncu, tveganje za vnos in širjenje APK pa se še poveča zaradi večjega števila turistov in potnikov, ki lahko v osebni prtljagi prinašajo meso in mesne izdelke, ki izvirajo iz okuženih domačih ali divjih prašičev. 

Prašičerejci naj bodo pozorni na zdravstveno stanje svojih prašičev in vsak sum na bolezen nemudoma javijo svojemu veterinarju ter dosledno izvajajo biovarnostne ukrepe. Lovci naj bodo posebej pozorni na spremembe zdravstvenega stanja v populaciji divjih prašičev. Te spremembe se lahko kažejo kot nenavadno vedenje divjih prašičev – so neboječi, zaostajajo za tropom oziroma poležavajo. Če lovci naletijo na poginulega divjega prašiča ali pri rednem odstrelu divjih prašičev opazijo znake, na podlagi katerih bi lahko posumili na APK, naj to nemudoma javijo na Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) ali Center za obveščanje (112). 

Za prenos bolezni na daljše razdalje je po navadi odgovoren človek s svojim ravnanjem (odmetavanje ostankov hrane, ki vsebujejo meso okuženih živali). Ostanki hrane lahko predstavljajo resno tveganje za prenos bolezni na živali.  

Zato še posebej prosimo vse, da ostanke hrane odvržete v smetnjake! 

Upoštevajmo vsa navodila stroke in delujmo preventivno! 

Bolezen v Sloveniji še ni ugotovljena. Naj tako tudi ostane!