Naj si bo govora o psih, mačkah ali pa drugih hišnih ljubljenčkih, strokovnjaki za živali razkrivajo, da imajo lahko medsebojni pogledi, tako kot pri ljudeh, med človekom in živaljo pozitivne učinke na zdravje in počutje ljudi. Ste med dvomljivci, ali med tistimi, ki ste preprosto nori na tako imenovani pasji pogled oz. 'pasje oči'? Ameriško združenje veterinarjev je v preteklosti človeško-živalsko vez definiralo kot dinamičen in vzajemen, hkrati pa koristoljuben odnos med ljudmi in živalmi. Po njihovem mnenju, če gremo še kora dlje, altruizma, tako pri odnosih človek s človekom, kot tudi žival s človekom in obratno, preprosto ni. Številne novejše študije so vez med človekovim najboljšim prijateljem in samim človekom raziskale v podrobnosti. 

Vez med človekom in psom 

Katherine Compitus je klinična socialna delavka, dodatno pa raziskovalka živalskega vedenja v Univerzi Kolumbija, v New Yorški Univerzi in celo v Fordhamovski Univerzi. Že dolga leta raziskuje vedenje človekovega najboljšega prijatelja, hkrati pa vez, ki jih prepletajo z nami. Kot zanimivost lahko na tem mestu povemo, da je eden izmed najbolj poznanih filozofov v zgodovini človeštva, John Locke, že v poznem 16. stoletju pisal o interakciji in odnosih, ki se prepletajo med živalmi in ljudmi, njemu primerno pa je sledil oče psihoanalize, zloglasni Sigmund Freud. Slednji je v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja na svoje seanse s pacienti vozil svojega psa Jofija, bojda pa naj bi tudi trdno zagovarjal terapijo z živalmi. ''V preteklosti je bilo narejenih že več raziskav na to temo, nekaj jih je še vedno v teku. Namreč raziskav o terapevtskih koristih vezi med človekom in živalmi, za ljudi in druge vrste. Tu vidimo konkretne kvantitativne in kvalitativne dokaze, da je terapija z živalmi močan način zdravljenja in da nam psi resnično koristijo, tako fiziološko, psihološko, kot tudi socialno." pravi Compitusova.

Vez med lastnikom in psom je podobna kot tista med materjo in otrokom

Če smo se do sedaj smejali in se celo norčevali iz lastnikov, ki so trdili, da je pes njihov otrok, se bomo morda zdaj nehali. Po navedbah Katherine, se vez med lastnikom in živaljo lahko primerja z vezjo med materjo in otrokom, ker se v ljudeh v interakciji z živalmi (tu niso všteti zgolj psi), sprošča enak hormon oksitocin - hormon, ki v nas sproža ljubezen, navezanost in zaupanje. "Oksitocin je poznan kot ljubezenski hormon, saj se sproža v ljudeh, ko se zaljubijo, pri materah, ko denimo prvič zagledajo svojega otroka, pri samih otrocih, ko komunicirajo s svojimi starši in vse ostale situacije, v katerih se lahko človeško bitje znajde,'' pravi Campitusova. Študije kažejo, da se oksitocin povečuje tudi pri ljudeh in drugih živalih, ko komuniciramo. "Podobno kot človeška družinska vez, se oksitocin poveča, ko ljudje komunicirajo s svojimi hišnimi ljubljenčki v primerjavi z drugimi živalmi.

Vezi z našimi ljubljenčki krepimo podobno kot med samo - s hranjenjem in negovanjem. Ljudje naj bi se najbolj navezali drug na drugega, ko smo ranljivi in v situacijah, ko nad sabo ali okolico nimamo nadzora. Tovrstne povezave vidimo med majhnim nemočnim otrokom, ko ga mama hrani, prav tako pa pri lastnikih psov, ko majhnemu psu dajejo hrano. "Razmerje med človeškim staršem in otrokom je lahko pogojno in včasih nestabilno, toda hišni ljubljenček je stalen vir podpore in ljubezni," pravi Compitusova. Poleg tega lahko hišni ljubljenčki nudijo možnosti za povezovanje z drugimi osebami, tako kot to počnejo otroci. "Poleg fizioloških vidikov nam hišni ljubljenčki pomagajo, da se povežemo z drugimi v naši skupnosti ... ljudje se med sprehajanjem psa srečujejo s sosedi ali ustvarjajo Instagram strani za svoje hišne ljubljenčke," pravi Compitusova.

Ljudje naj bi bili nagnjeni k 'prisrčnim obrazom', tako pri psih kot tudi pri drugih ljudeh 

Znanstveni članek, ki je bil marca 2016 objavljen v Frontiersu in Psychology temelji na hipotezi, da naj bi infantilne fizične in vedenjske lastnosti, ali tako imenovana 'otroška shema', privlačile našo pozornost, tako psi živalih kot tudi pri otrocih. Ljudje smo torej nagnjeni, če se spet navežemo na prejšnji odstavek o hormonu oksitocinu, da nas privlačijo tako rekoč 'simpatične' stvari oz. obrazi, ki v nas zbujajo prijetne občutke. Tovrstna hipoteza razloži tudi, zakaj lastniki psov velikokrat pravijo, da so psi njihovi otroci, tisti, ki imajo dejanske otroke pa se tem trditvam upirajo. Omenjen članek namreč trdi, da smo ljudje, poleg vsega že opisanega, nagnjeni k skrbi za druge. Prav v vseh človeških bitji naj bi bila potreba po skrbi in pripadnosti, žival pa nam dodatno vzbuja občutek, da nas potrebuje, in da smo mi tisti, ki lahko skrbimo za njo. Če se tudi tu navežemo na prej opisano, in če tovrstne hipoteza drži, potem v življenju resnično ne obstaja altruizem. Vsaj ne sam po sebi.