Kolerabico (nadzemna koleraba), ki je ena najmlajših članic družine kapusnic, precej uporabljajo v Srednji Evropi, Nemčiji, Avstriji, Švici, Franciji in Belgiji. Gomolj kolerabice vsebuje večino pomembnih vitaminov, razen vitamina H in E in večino mineralnih snovi, razen žvepla, cinka, fluora in kobalta.

Nadzemna kolerabica izvira iz severne Evrope in je križanec med zeljem ter belo repo. Zraste hitro, celo že v mesecu dni, in ravno zato jo lahko posadimo na katero koli prazno mesto ter jo sejemo skozi vso sezono, da bomo imeli kadar koli na voljo 'hrustajoč' prigrizek. Poznamo belo (ki je pravzaprav svetlo zelena) in modro (ki je v resnici vijolična); običajno sejemo belo in modro dunajsko. Če ju prerežemo, imata obe svetlo meso in tudi v okusu ni bistvene razlike.

Kolerabice so nadvse nezahtevne rastline. Lahko jih sejemo od začetka pomladi pa vse do sredine poletja. Uspevajo tako na prostem kot v rastlinjakih. Najbolje je, da jih sejemo večkrat zapored, ker kot rečeno zelo hitro rastejo. Na krožnikih jih bomo tako imeli že 40 do 50 dni od setve, odvisno od sorte in vremena. Ne smemo pa jih predolgo puščati v zemlji, saj olesenijo in zato niso več dobre, podobno je z redkvicami. V marcu jih sejemo v toplo gredo ali plastenjake – te bodo za spomladansko rabo. Od aprila pa vse do sredine julija jih sejemo na prosto – te bomo imeli za poletno in jesensko uporabo. Malce mraza zgodaj spomladi ali pozno jeseni jim ne bo škodovalo. Če jih bomo sejali, ko bodo temperature še vztrajale pod 10° C, se zna zgoditi, da bodo šle v cvet. 

Kolerabica načeloma nima kakšnih posebnih zahtev, paziti moramo le, da ima dovolj vlage. Nihanje vlage v zemlji namreč povzroči, da kolerabica oleseni, postane vlaknasta, lahko tudi popoka. Posadimo jo kot rečeno kjer koli, ne potrebuje posebne gredice. Spomladi naj bo bolj na soncu, poleti pa jo nekoliko zasenčimo. Zadovoljna bo tudi z okopavanjem ali rahljanjem. 
Je dobra soseda solati, redkvici, endivji,