Večina nas najbrž ve, da mavrica nastane, ko se sončni žarki odbijajo od vodnih kapljic v zraku. Manj znano pa je, da je mavrico vidimo le tedaj, ko sonce na kapljice vode (navadno dežja, lahko pa tudi meglice, sopare ali pršca) sije pod nizkim kotom izza našega hrbta in pri odboju tvori kot 42 stopinj.

Mavrico je že leta 1673 opisal Rene Descartes, ni pa mu uspelo razvozljati, zakaj je pisana.

Danes vemo, da barvni „pasovi“ (v resnici gre za kontinuirano prelivanje barv, ki pa ga naše oko zazna kot raznobarvne črte) nastanejo zaradi razlike v hitrosti potovanja svetlobe različnih barv – rdeča, ki je na vrhu mavrice, potuje najhitreje (ima najnižjo frekvenco oz. se najmanj lomi), vijolična, ki je vedno na spodnjem, notranjem delu mavrice, pa potuje najpočasneje (ima najvišjo frekvenco in se v kapljici vode najbolj lomi).

Med njima se po vrstnem redu od zgoraj navzdol vrstijo še oranžna, rumena, zelena, modra in indigo.

Zaradi njene nepredvidljivosti in fascinantne privlačnosti se na mavrico že stoletja vežejo različne legende in verovanja. Grki so tako verjeli, da predstavlja pot med nebom in zemljo, v nordijski mitologiji povezuje svet ljudi in bogov, v kitajski mitologiji naj bila mavrica razpoka v nebu, ki jo je z živobarvnimi kamni zapolnila boginja Nüva ...

Posebno mesto je mavrica ohranila tudi v sodobni pop kulturi, kjer se povezuje z upanjem, mirom in harmonijo. Opevajo jo številne popevke, med katerimi je gotovo najbolj poznana „Somewhere over the rainbow“ (Nekje nad mavrico) iz muzikala Čarovnik iz Oza.

Priljubljene so tudi mavrične zastave, ki so v uporabi že stoletja in simbolizirajo prihod upanja, nove dobe in socialnih sprememb, od sedemdesetih dalje pa se močno povezujejo z LGBT gibanjem in paradami ponosa.