Leta 1859 so se prvi rudarji ustalili na vzhodnem delu Sierra Nevade, nedaleč od jezera Mono, o katerem smo že pisali pred časom.

V zlati mrzlici se je naselje kaj kmalu razvilo v mesto, ki je štelo od 5000 do 7000 prebivalcev in vključevalo okoli 2000 stavb.

A neomajna želja po vse večjih zaslužkih je prve rudarje kmalu vodila dalje. Od leta 1880, ko so se ti odpravili na nove podvige proti Montani, Arizoni in v Utah, se je število prebivalcev neprekinjeno zmanjševalo.

Mesto pa je počasi začelo usihati. Leta 1910 je Bodie štel le še okoli 700 prebivalcev. Razpadajoče stavbe in predmeti, ki so jih ljudje puščali za seboj, so vzbujali strah in puščali neprijeten vtis in Bodieja se je že kmalu oprijelo ime ''mesto duhov''.

Zadnji rudnik in pošto so dokončno zaprli šele leta 1942.

Od leta 1961 je ''mesto duhov'' pod državno zaščito in ima status zgodovinskega parka. Tisti, ki ga še niste obiskali, boste gotovo navdušeni nad svojevrstnim muzejem, ki se obiskovalcem razkazuje v ne preveč ugledni podobi.

Hiše, poslopja, trgovine, bencinska črpalka, šola in še kaj... vas namreč pričakajo v razpadajočem stanju. Nanje se že dolga desetletja nabirata prah in pesek, ki ju vrtinči veter. Svoje pa so naredile tudi padavine in žgoče kalifornijsko sonce.

Čeprav so ti mesto zapustili že pred mnogimi desetletji, je še danes mogoče na vsakem koraku slutiti, čutiti in videti zadnje prebivalce mesta. Zdi se, kot da jih še vidimo, kako odhajajo skozi od sonca ožgano pokrajino.

Njihove obleke, izpraznjene steklenice in neprebrane knjige, nas nagovorijo povsem drugače, kot smo tega vajeni v muzejih, v katerih je vsak predmet zloščen do zadnjega kotička.

Zanimiv in zares poseben pogled na človeka ter minevanje časa in življenja v njem!