Njuno izhodišče je bilo sledeče:

Vsak, ki je kdaj doživel potres v učilnici, ve, da je najpogostejša obramba pred padajočimi ruševinami skrivanje pod mizo. Vendar je ob močnejšem potresu običajna miza za velike padajoče kose betona in jekla prešibka. Pravzaprav bi ljudje ob močnejšem potresu lahko ostali celo ujeti pod mizo.

Zato sta študenta razvila mizo, ki lahko zdrži do tono teže in celo zagotavlja lažji dostop reševalnim ekipam. Svoj izdelek sta predstavila v okviru študentske razstave Design Bonanza v Milanu. Medtem ko sta jo oblikovala, sta morala razmišljati ne le o čvrstosti mize, temveč o dnevni rabi takšne mize v učilnici.

Da bi lahko učenci in učitelji mizo brez težav premikali, ta ni smela biti pretežka. To sta dosegla tako, da sta vsak vogal opremila z upogljivim delom, ki razdeli težo morebitnega bremena na robove, in ne na sredino mize.

Mizo so testirali na številne načine, tako da so iz različnih višin nanjo spuščali različno težka bremena. Oblikovalca sta nanjo celo spustila za tono težko breme iz skal in jekla. Vsakokrat je bila površina mize uničena, dno pa je ostalo nedotaknjeno, kar pomeni, da bi učenci ostali nepoškodovani.

Da bi bil izdelek cenovno ugoden za šole, sta za izdelavo uporabila cenejše materiale.