Aprila leta 1819 je John Smith, angleški vojaški častnik na misiji v indijski provinci Maharashtra pri lovu na tigra naletel na nadvse nenavadno odkritje.
Sredi bujnega, skoraj neprehodnega pragozda je naletel na nenavadno skalno odprtino, ki več kot očitno ni bila čudež narave, ampak delo človeških rok. Navdušen nad odkritjem je moral svojo najdbo označiti – v skalno steno je vpraskal svoje ime in datum, ki še danes stojita tam kot opomin na vandalizem in nespoštovanje kulturne dediščine.
Njegovo odkritje ni dolgo ostalo skrito – kaj kmalu se je izkazalo, da je v obširni vdolbini sredi gostega pragozda skritih nič manj kot 29 jam, ki so nekdaj služili kot prostori čaščenja in molitve.
Strokovnjaki, ki so si ogledali neverjetno odkritje, so ugotovili, da kamnita svetišča izvirajo iz časa okoli 2000 let pred našim štetjem. Zapleten sistem jam, prehodov in kolonad so dleto in človeške roke izklesale iz živega kamna v dveh etapah – prvo okoli 200 let pred našim štetjem, drugo pa približno 6 stoletij in pol za tem.
Sodeč po izklesanih motivih in slikarijah, ki pokrivajo skoraj vsako stensko površino tega obsežnega svetišča, je šlo za prostore, namenjene čaščenju Bude – skoraj vse slikarije predstavljajo Jātake - 547 upodobljenih pesmi, ki prikazujejo zgodbe iz Budovih preteklih življenj.
Zaradi posebne tehnike obdelovanja stene in slikanja so se neverjetne freske – na nekaterih koncih sicer močno poškodovane – ohranile skozi dve tisočletji.
Na srečo (in v opomin vsem neučakanim turistom) pa niti zob časa niti živali na stenah tega enkratnega spomenika niso naredili toliko škode, kot nekaj desetletij obiskov pogoltnih turistov.
Zaradi strahu pred oplenjenjem jam v Ajanti je UNESCO te leta 1983 dodal na seznam svetovne kulturne dediščine.
Komentarji (18)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV