Kozolci predstavljajo pomemben del slovenske kulturne dediščine. Naši predniki so na tem gospodarskem objektu sušili in shranjevali žita in trave. Z razvojem in novimi tehnologijami pa so ti spremljevalci kmečkega življenja sčasoma izgubljali pomen in nemalo jih je zob časa že povsem načel.

Da vedno le ni tako, dokazuje Savinjčanka Martina Breznik, ki je skupaj s svojim soprogom 150 let staremu kozolcu vdahnila novo življenje.

Zakaj ste se odločili za prenovo? Morda bi bilo laže postaviti nov objekt?

Nov objekt nikakor ne bi prišel v poštev, saj z možem nisva za ponaredke. Kar je staro, naj bo staro in obratno – novo naj bo novo. Mojstrovina pa je kombinacija, kar znajo izpeljati le pravi mojstri – to velja še posebej v arhitekturi. Ljubezen do kulturne in naravne dediščine nikoli ne izgine, če jo imaš v sebi, se z leti še poglobi.

Mož Matjaž je že nekaj časa razmišljal, da bi kozolec spremenili v spalno enoto, vendar ne čisto navadno. Tudi spanje na dišečem senu ni inovativno oziroma nekaj, kar bi obiskovalca res osupnilo. Želela sva, da bi se v kozolcu srečali preteklost, sedanjost in prihodnost ter da bi se vse to začutilo v našem kozolcu.

Kako je bil videti kozolec pred prenovo in ali ste ga sploh uporabljali?

Trajalo je približno mesec dni, da smo ga postavili na naš vrt ob reki Savinji. Od tega je minilo že več kot dvajset let, kozolec pa je star vsaj 150 let. Moj oče ni bil navdušen nad „staro šaro“, kot je poimenoval kozolec. Sčasoma sva tudi midva z možem nekako izgubila veselje, kozolec pa je sameval na vrtu. Služil je kot vrtna lopa, včasih tudi kot piknik prostor za naše hišne goste, ki smo jim v poletnih mesecih pripravljali večerjo v naravi.

Kateri arhitekti so sodelovali pri prenovi?

Pri prenovi so sodelovali trije arhitekti: Janko Rožič, Gašper Drakšler in Matjaž Suhadolc. Poznala sva več arhitektov, gospoda Rožiča pa sva srečala po naključju. Spoznati arhitekta, ki ima občutek za arhitekturno povezovanje tradicije z inovativnostjo, je sreča. Naša investicija je s spoštovanjem do tradicije in lastne identitete zagotovo tudi inovativna, drugačna, zanimiva in trendovska, kar prinaša trajnostni turizem.

Srečali smo se investitorji in arhitekti, s katerimi imamo enake poglede. Zavedala sva se, da potrebuje najina ideja, sam prostor te prečudovite narave ter kulturna dediščina, kot je kozolec, prave mojstre. Postaviti zahteve je premalo, najina zahteva do naju je bila povezati se s skupino arhitektov, ki povezujejo najsodobnejša znanja o prostoru z najstarejšimi modrostmi o umeščanju stavb.

Pri izvedbi projekta pa je sodeloval tudi umetnik Matej Bizovičar, ki je naš kozolec oplemenitil s svojimi deli iz lesa.
 
Koliko površin obsega objekt in koliko vas je stala prenova?

Prenova nas je stala približno 75.000 evrov. Kozolec služi kot spalna enota, ima 19 kvadratnih metrov bivalnih površin ter 6,5 kvadratnega metrov ''ganka''. V pritličju je vrtna miza s stoli, dva ležalnika, mreža in masažni bazen, ki se poveže s čudovitim vrtom ob reki Savinji.

Objekt smo končali lani 2011 v mesecu oktobru.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na