Avtroji preobrazbe počitniške brunarice z obrobja Karavank v sodoben dom so Tomaž Čeligoj, Alenka Korenjak, Tina Rugelj in Blaž Kandus. Slednji nam je odgovoril tudi na nekaj več vprašanj o projektu.

Ali gre za vašo prvo razširitev brunarice oz. počitniškega objekta v stanovanjsko hišo?

Takšnih primerov, ko bi se ljudje odločili, da brunarica oz. počitniška hiša postane njihov stalen dom, verjetno ni veliko. Seveda nekateri v svoji počitniški hiši preživljajo več kot samo počitnice, a le redko se zgodi, da se odločijo povsem opustiti življenje v mestu. Še redkeje pa se ob tej priložnosti odločijo za tako celovito prenovo, kot so se naši naročniki. Zato je bila to za nas prva takšna naloga.

Kaj ste brunarici dodali oz. kako ste jo razširili?

Brunarico smo razširili ravno toliko, da omogoča prijetno bivanje in je lahko stanovalcem njihov prvi dom. Seveda pa je razširitev znotraj prostorskih omejitev, ki jih določa okolica, velikost parcele in seveda obstoječa brunarica, ki kljub razširitvam ostaja jedro doma.

Hišo smo tako razširili z manjšim, a svetlim dnevnim prostorom, novim stopniščem, manjšima pomožnima prostoroma v pritličju in nadstreškom za avto.

Ste se pri prenovi držali kakšnega posebnega načela?

Pri prenovi smo se držali načela, da ohranjamo merilo nekdanje brunarice, saj so tudi sosednji objekti podobne velikosti, nova volumna dnevnega prostora in nadstreška pa sta zasnovana kot na videz samostojna objekta, ločena od same hiše in zraščena s terenom.

Pomožni prostori v pritličju so vkopani v brežino in jih zato ni videti, sama brunarica je večja le za stopnišče na zadnji strani. Temu, da se dodana objekta ločita od hiše in da izhajata iz terena, ne iz hiše, smo sledili tudi z izborom materialov.

Dodani volumni so zato betonski, sama hiša pa ostaja lesena – le s to razliko, da z zunanje strani niso več vidna bruna, temveč prezračevna fasada z novo toplotno izolacijo. S tem, ko smo odstranili tanko in neprimerno toplotno izolacijo na notranji strani brun in jo nadomestili z debelejšo na zunanji strani, smo nekoliko povečali tudi prostore v notranjosti obstoječe hiše.

S tem, da smo steno ob stopnišču, ki je bila nekoč zunanja stena brunarice, pustili nedotaknjeno, smo ohranili spomin na njeno nekdanjo podobo.

Z drsnimi senčili različnih velikosti, ki lahko hišo tudi povsem zaprejo, smo razdelili fasado na manjša polja in tako na videz zmanjšali merilo hiše.

Koliko časa je trajala prenova in kaj so bili največji izzivi?

Prenova je trajala kar nekaj časa, približno poldrugo leto. Pri prenovah pogosto prihaja do dodatnih posegov in sprememb, ki jih vnaprej ni mogoče vedno predvideti, vseeno pa lahko rečem, da smo z odličnim sodelovanjem z naročnikom projekt speljali takorekoč brez kompromisov, tako v naše kot njihovo zadovoljstvo.

Največji izziv je bil ostati in vztrajati pri predvidenih rešitvah, hkrati pa vnesti vse nujne spremembe in nekatere želje naročnika, ki so se pojavile med gradnjo. Lahko rečem, da večkrat celo bolj v korist kot v škodo projektu. Izziv je prav tako predstavljala višina investicije, ki je med prenovo naraščala in zaradi katere bi skoraj odpadla drsna lesena senčila.

A ker je bilo tako v našem kot naročnikovem interesu, da hiša ne ostane brez njih, smo se arhitekti ponudili, da izvedbo in montažo senčil prevzamemo kar sami, za precej manj, kot so znašale ponudbe “resnih” izvajalcev.

Od kod ideja za zeleno streho na garaži?

Tako pri nadstrešku kot pri dnevnem prostoru smo želeli, da sta dodani razširitvi čim bolj zraščeni s terenom iz ne zasedata zunanjega prostora, zato njuni strehi postaneta del zunanje ureditve okolice – streha nad dnevnim prostorom je betonska, streha nad garažo pa zelena terasa. S čudovitim razgledom na okolico.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na