Ruski umetnik Ivan Siryc je pred enajstimi leti zapustil Moskvo. Skupaj z ženo in osemmesečnim otrokom se je odpravil na pot v ruska prostranstva. Potem ko je obiskal eno od svetišč na Kavkazu, sta se z ženo odločila, da bosta radikalno spremenila svoje življenje.

Ivan in Victoria sta se odpovedala vsemu udobju in privilegijem, ki sta jih uživala v Moskvi in svoje že utečeno mestno življenje zamenjala za puščavniško.

Preselili sta se v osrčje Ukrajine, v bližino mesta Žitomir, ki velja za eno najstarejših kulturnih središč v Ukrajini.

Ivan in Viktorija sta se mestu, ki šteje okoli 280 000 prebivalcev, seveda na veliko izognila in se naselila v gozdu, v katerem družina vse leto živi v popolnem sožitju z naravo.

Skozi leto so večinoma kar zunaj, na prostem, pred mrazom pa se pozimi umaknejo v leseno uto, pokrito s slamo.

V kolibi so tri sobe, od katerih vsaka meri le nekaj kvadratov. Stranišče in kopalnica sta ''urejena'' kar na prostem.

Kot pristoji življenju v odpovedovanju, se od civilizacije odmaknjena družina prehranjuje izključno s surovo, torej termično neobdelano hrano, ki jo naberejo v gozdu – jagodičevje, gobe in drugi gozdni sadeži.

Njun otrok Štefan, ki danes šteje dvanajst let, enkrat mesečno obišče bližnjo šolo. Tako kot večina otrok pravi, da v šolo ne gre rad. Še posebej zato, ker se  mu sošolci in sošolke posmehujejo. Starši mu namreč ne postrižejo dolgih las, saj so prepričani, da je človek z lasmi povezan s kozmičnimi silami.

Ruski umetnik Ivan pravi, da ima v osami vse pogoje za nadaljevanje ustvarjalne poti, na katero želi usmeriti tudi sina.

Vsekakor zanimiva, pogumna in drzna odločitev, ki je večina ljudi seveda ne zmore niti ne želi sprejeti.

Zanimivo pa bi bilo izvedeti, kako bi takšne sosede sprejeli v našem okolju?