Vtisi so različni. Od odličnih do malo manj pozitivnih. Seveda se to ne tiče psov, ampak lastnikov. Delo z ljudmi se je izkazalo za največji izziv. Težko jih je prepričati, da ti zaupajo, te upoštevajo, najdejo čas in dejansko delajo s svojimi psi. Verjetno se vsi prijavljeni tega pred prvo sezono niso zavedali. Predvidevam, da so gledali priljubljene oddaje o prevzgoji psa, nato pa so bili presenečeni, da zahtevava veliko dela. Za ene je bilo to pozitivno presenečenje, za druge pa negativno.

Čeprav so vtisi v splošnem dobri, smo veseli, da imamo malo predaha. Z Davidom si bova zdaj odpočila, da bova lahko črpala energijo za novo sezono, v kateri bomo skušali biti še boljši in bomo v njej pripravili tudi nekaj presenečenj.

Predvidevate, da bo druga sezona zaradi izkušenj nekoliko lažja?

Seveda. Druga sezona bo za naju lažja, ker bova navajena na kaos. Ni namreč najbolj običajno, da skušaš vzgajati psa, medtem ko te ljudje snemajo, skačejo v besedo itn. Gotovo bo lažje tudi za ljudi, saj predvidevam, da se bodo prijavljali tisti, ki si dejansko želijo spremembe. Zdi se mi, da so se v prvi sezoni prijavljali tudi iz radovednosti. Ker se zdaj ljudje zavedajo, da je treba garati, predvidevam, da se bodo prijavljali tisti, ki so že marsikaj poskusili, so torej že koga poklicali in morda šli v pasjo šolo.

V oddaji hočemo pokazati, kako se lotiti težave in zanjo nastaviti rešitve. Ko se oddaja zaključi, pa z Davidom skušava z vsemi ostati v stiku. Če naju kdo pokliče zaradi kašne nujne stvari, se tudi zapeljeva do njih. Vsakega od sodelujočih pa po oddaji obiščeva še dvakrat: enkrat napovedano in enkrat nenapovedano. Vsekakor jih spremljava naprej, vendar če nekdo ne najde časa ali noče delati, midva žal ne moreva pomagati. Ne moreva igrati varuške.

Kakšni so rezultati vajinega dela, zdaj, ko je od nekaterih primerov že minilo nekaj časa?

Zelo težko je posploševati, saj so si primeri in ljudje zelo različni. Nekateri imajo velike ambicije, drugi so zadovoljni s povprečjem. Najina naloga niti ni ta, da ljudi v nekaj prepričujeva, ampak poskušava pokazati, da se da tudi drugače. Koliko časa bodo vložili v to, je odvisno samo od njih. Tako eni primeri zelo dobro napredujejo in sva z njimi v stiku tudi večkrat na teden. Tisti, ki nimajo velike želje delati s psom, pa po navadi tudi niti ne pokličejo. Se malo potuhnejo in se skušajo skriti (smeh).

Ali obstajajo kakšne težave, ki bi jih z Davidom rada osvetlila v oddaji, pa do zdaj še nista imela priložnosti?

Da, veliko je takih stvari. Mi smo izbirali ljudi na podlagi različnih meril, vendar nismo mogli zajeti vseh težav. Izbirali smo različne težave, različne pasme in lokacije po vsej Sloveniji ... Za drugo sezono sva dobila že veliko predlogov in ostalo je še veliko stvari, ki bi jih bilo zanimivo izpostaviti, zato bomo v drugi sezoni skušali odpreti nove teme.

Se nameravata glede na odzive gledalcev na katero od težav vrniti v drugi sezoni in jo podrobneje prikazati?

V bistvu se s samim odzivom gledalcev ne obremenjujeva, predstavljava le nekaj metod, ki jih ljudje lahko uporabijo. Seveda se eni z metodami ne strinjajo, drugi se, vendar ni najina naloga, da ljudi prepričujeva in skozi deset različnih primerov dokazujeva svoj prav. Svojo zgodbo bova peljala naprej in skušala čim več ljudem pomagati rešiti čim več težav. Tako bodo lahko tudi tisti, ki si ne morejo privoščiti individualnega dela s psom ali šolanja, skozi oddajo dobili priložnost, da se kaj naučijo.

Res pa je, da je na kameri določene stvari težko prikazati. Včasih je recimo težko ujeti težavo psa in videti je, kot da ta sploh ni problematičen. Najbolj pomembno je, da so ljudje zadovoljni in da na koncu, četudi nisva rešila vsega, rečejo „Hvala lepa, življenje z mojim psom je zdaj lažje“. Take malenkosti veliko štejejo.

Kaj bi rekli tistim, ki razmišljajo o prijavi na drugo sezono pa so v dvomih ali imajo dovolj 'resno' težavo oziroma tistim, ki mislijo, da imajo nerešljivo težavo?

Kaj je resna težava in kaj ni, je vedno subjektivno mnenje. Za neko je resno recimo dejstvo, da pes laja, medtem ko bo drugi rekel, da je normalno, da pes laja. Za tistega, ki se s težavo sooča, je ta resna. Tako se z Davidom z vsemi težavami enako ukvarjava, ker jih ne definirava ali so resne za naju, ampak, da so resne za stranko oziroma za tistega, ki se je prijavil na oddajo. Težav sploh ne bi klasificiral na resne in manj resne. Če človek nekaj izpostavi in ga to ovira pri njegovem življenju, je to zame resen problem in na njem delam, dokler ga ne rešim.

Vsak problem, tudi največji in najmanjši, je primeren za oddajo. Nočemo ozaveščati le o prevzgoji psov, ampak tudi o vzgoji oziroma preventivi. Čisto vsak, ki ima psa, ima gotovo kako težavo in vsak, ki ima težavo, je primeren za oddajo.

Vsi, ki bi se želeli prijaviti na sodelovanje v drugi sezoni oddaje Pozor, priden pes!, lahko to storite TUKAJ.
Časa imate samo še do do 15.7.2013!