Kaj sploh je megla?

Meteorološka definiranost megle je sledeča: Megla se pojavi, ko temperatura zraka pade pod temperaturo rosišča. Že pred pojavom megle se lahko na hladnih predmetih, katerih temperatura je padla pod temperaturo rosišča, začne izločati voda v obliki rose in slane. Navadno megla nastaja pri tleh, in sicer zaradi diabatnega ohlajanja zraka ob hladnih tleh. Pri tem se večinoma najprej ohladi podlaga (tla, voda), od hladne podlage pa se nato ohladi še zrak pri tleh. Ker je megla običajno tik pri tleh, v njej ni vertikalnih premikov zraka in tudi horizontalna gibanja so šibka. Zato se megla redko spremeni v oblak stratusne oblike. Megla je sestavljena iz drobnih oblačnih kapljic ali ledenih kristalov. Edina razlika med oblakom in meglo je, da se megla tudi dotika tal, oblak pa ne.

Meglo v okviru meteoroloških opazovanj definiramo kot pojav, ko je horizontalna vidnost v vsaj eni smeri manjša od 1 km. Megla je gosta, če je ta razdalja pod 100 m, če je nad 1 km oz. do 10 km, pa pravimo, da gre za meglico. 

Če je zrak onesnažen in nastane smog (mešanica dima in megle), se lahko megla pojavi tudi pri relativni vlagi, ki je za 25 % pod nasičenjem. 

Poglejmo si nekaj vrst megle glede na nastanek:

RADIACIJSKA MEGLA 

Ob jasnem vremenu se na hladnih tleh najprej začne izločati rosa, postopoma se na temperaturo rosišča ohladi tudi plast zraka nad tlemi. Voda se kondenzira na aerosolskih kondenzacijskih jedrih in tako nastane talna megla. Višina takšne megle je včasih le nekaj metrov. 

Nastanek radiacijske megle je vedno povezan z nastankom in razvojem talne temperaturne inverzije. Pomembno je, da zrak miruje. Za nastanek te megle je poleg potrebne količine vodne pare potrebno tudi določeno število kondenzacijskih jeder, ki so v velikih množinah prisotna zlasti na industrijskih področjih. 

ADVEKCIJSKA MEGLA

Obalna ali morska megla nastane, ko vlažen in topel zrak iznad toplejše podlage prodre nad hladnejšo (to je npr. iznad toplega morja nad hladna tla ali pa obratno). Zrak se ob hladni podlagi ohladi, nato pa nastane nekaj deset metrov debela meglena plast.

PUHTEČA MEGLA

Puhteča megla nastane, če hladni zrak pride nad toplo vodno ali vlažno površino. Takšne površine izdatno izhlapevajo, izhlapela voda pa se takoj nad površino spet kondenzira v obliki dvigajoče se megle. Puhteča megla je še posebej pogosta pozimi, če so kopna tla pokrita s snegom. Zrak je nad njim hladen, površina vode pa je tedaj bistveno toplejša. 

FRONTALNA MEGLA 

Nastane ob padavinah, ob toplih frontah, ko "topel" dež pada skozi hladen zrak. Tako med frontalnimi padavinami tople kapljice izhlapevajo, para pa se v hladnem zraku kondenzira v meglo. Frontalna megla lahko nastane že pri padavinah majhne intenzitete, npr. pri pršenju ali rahlem dežju. Nastanek takšne megle je podoben tudi ob intenzivnih padavinah, ko kapljice izhlapevajo v zrak. Po nalivu se pogosto pojavi puhteča megla, saj so tla mokra.

POBOČNA MEGLA 

Nastane ob narivanju vlažnega zraka na večje pobočje, in sicer zaradi prisilnega dviga zraka. Če smo v takšnem "oblaku" v hribih, po navadi rečemo, da smo v megli. 

ŠE NEKAJ O MEGLI: 

Po debelini ločimo talno meglo, meglo z vidnim nebom in navadno meglo, skozi katero ne vidimo neba ali sonca. 

Pri temperaturi pod nič stopinj je megla podhlajena. Iz podhlajene megle se lahko ob rahlem vetru izloča mehko ivje (krhki kristali ivja na predmetih – vejah, travi ...), ob močnejšem vetru pa na privetrni strani predmetov nastajajo debelejše in trše obloge trdega ivja.

Pri zelo nizkih temperaturah je lahko megla sestavljena iz ledenih kristalov. Takšne ledene megle so po navadi nizke, skoznje se vidi sonce, v horizontalni smeri pa je vidnost zelo zmanjšana. Srečamo jih predvsem na obeh polih Zemlje, ker so temperature dovolj nizke. Zaradi ledenih kristalov v megli lahko opazimo optične pojave (sončni steber …). 

Svetlobni steber je optični pojav, ki nastane zaradi odboja svetlobe od kristalov ledu. 

Pri temperaturi nad nič stopinj je v megli včasih toliko kapljic, da se začne ob vetru iz nje na predmetih izločati voda. Temu pojavu pravimo meglena moča. 

Če je od nastanka megle minilo že dovolj časa in je meglena plast dovolj debela, potem iz megle prši. Če se to dogaja pri temperaturi pod nič stopinj, pride do zelo nevarnih pojavov, in sicer poledice ali žleda. 

Ob taki megli med drugim nastanejo pogoji za poledico

Čeprav v teh dneh snega pri nas še ni, so na cestah že zimske razmere. Ljudje slednje napačno razumemo. Menimo, da do njih pride šele takrat, ko dejansko zapade sneg. 

Poledica pa je lahko še nevarnejša, saj jo težje zaznamo. Zato se lahko v takih, na videz varnih razmerah, hitro zgodi, da kakšen voznik zaradi poledenelega vozišča, slabih gum ali slabe ocene prilagoditve razmeram na cesti izgubi nadzor nad vozilom.

Poledica nastaja v hladnem obdobju leta. To je navadno enolična prevleka ledu, ki se lepi na predmete in zemeljsko površino. Nastaja pri padanju podhlajenih vodnih kapljic na tla ali pri pršenju iz megle, kot smo že zapisali, in sicer na horizontalnih in vertikalnih površinah. Poledica nastaja predvsem med dvema različnima naravnima procesoma. 

Ko podhlajene vodne kapljice padajo na zemeljsko površino ali na različna telesa nad zemljo, se v dotiku s trdim telesom takoj spremenijo v trdno stanje (to se pravi, da zmrznejo). Poledica je še posebej močna tedaj, ko je temperatura zemlje in predmetov nad njo pod nič stopinj. 

Vodna para se kondenzira in nato zmrzne v naslednjih primerih: če po dolgotrajnem močnem mrazu pride do hitre spremembe vremena, ko začne deževati na še zamrznjeno podlago, če pada droben dež ali iz megle prši na tla in predmete, ki imajo temperaturo pod nič stopinj, ter ko nad ohlajenimi tlemi po močnih ohladitvah piha vlažen veter. Največkrat so take plasti ledu zelo tanke in niso dolgotrajne. So pa seveda takrat razmere zelo nevarne. 

Lahko pride celo do žledenja, ki lahko ima, če je slednje dolgotrajno, zelo neprijetne posledice. Spomnimo se le zadnje take epizode konec januarja in v začetku februarja 2014, ko je žled prizadel celotno Slovenijo, razen Prekmurja in Primorske. Zaradi poškodb na električnem omrežju je brez električnega toka ostalo okoli 250.000 ljudi, žledolomi pa so povzročili zaprtje številnih cest po državi. Agencija za okolje je takrat zaradi alarmantnih vremenskih razmer za celotno Slovenijo razglasila rdeči alarm.

Zanimivosti o megli 

Najbolj megleni predel na Zemlji je območje Velike novofundlandske plitvine, v kateri se srečata severni labradorski morski tok (hladen tok) in pa veliko toplejši zalivski tok. To območje je sicer drugače poznano kot ena največjih ribolovnih con na svetu.

Na kopnem pa med najbolj meglene predele spadajo Argentina, Nova Fundlandija in Labrador v Kanadi ter Point Reyes nad San Franciscom v Kaliforniji, ZDA. Vsi imajo več kot 200 meglenih dni v letu.

KAKŠNA JE STATISTIKA MEGLE V SLOVENIJI? 

Ljubljana je eno izmed evropskih mest z največ megle. Njena meglena jutra jeseni in pozimi so kar stalnica. Pa vendar v zadnjih desetletjih niso več tako tipična, kot je to veljalo včasih. Statistično je ljubljanske megle v primerjavi s 70. ali 80. leti prejšnjega stoletja manj, podobno pa velja tudi za ostale kraje po nižinah in kotlinah Slovenije.

Razlogi? 

Opazovanja na meteoroloških postajah Ljubljana, Novo mesto, Maribor, Celje in Murska Sobota so se skozi desetletja spreminjala. Menjali so se opazovalci in urniki opazovanj, v Celju in Novem mestu pa tudi opazovalno mesto. Iz teh podatkov je zato težko sklepati o njihovi verodostojnosti in s tem o spremembah v pojavljanju megle.

Že sprememba urnika opazovanj vpliva na statistiko meglenih dni. Če opazovalec z delom na primer začne ob 7. uri, megla pa se razkadi ob 6. uri, ta ostane nezabeležena. Treba je vedeti tudi to, da so bila jutranja opazovanja v preteklosti drugačna, bodisi pogostejša bodisi so bila izvedena prej.

A del upada števila meglenih dni gre k sreči pripisati zmanjšanemu onesnaženju zraka, na katerem se kondenzira odvečna vodna para. Ti delci namreč delujejo kot nekakšni 'zarodki meglenih kapljic'.

Strokovnjaki v svojih študijah že dalj časa sklepajo o povezavi med meglo in podnebnimi spremembami. V odmevni študiji, ki jo je Robert Vautard s sodelavci objavil leta 2009, navajajo, da se je v zadnjih 30 letih v Evropi zmanjšala pojavnost megle, meglic ter zamegljenosti v vseh letnih časih in razponih vidnosti od 0 do 8.000 metrov. Do tega podatka so prišli s pomočjo statističnih podatkov več meteoroloških postaj po Evropi. 

Avtorji članka upad megle pripisujejo izboljšanju kakovosti zraka. S pomočjo statističnega povezovanja pa so v nadaljevanju izpeljali sklep, da bi lahko zmanjševanje meglenih dni prispevalo k približno od 10 do 20 % nedavnega segrevanja Evrope in do približno 50 % segrevanja v vzhodni Evropi. 

V Sloveniji imamo sicer od 70 do 100 meglenih dni na leto, največ jeseni. Seveda prednjačijo kotline in nižine. Manj je je ob morju, in sicer med 10 in 30 dnevi. Zanimivo, da je tu trend v zadnjih letih malo višji. Razlog je morda v tem, da je nekaj manj situacij z burjo. Megla ima potem več možnosti za nastanek v daljšem obdobju mirnega jesenskega vremena. 

Pred meglo je torej dobro pobegniti v gore ali na morje. V danih razmerah v državi je to težje izvedljivo. Je pa svež zrak zagotovo boljši kot megla. 

Novembra, ko kraljuje megla, prav tako postane stalnica tudi poledica na cesti, izključiti pa ne smemo niti snežnih padavin, zato je takrat čas tudi za menjavo gum. Zakon o pravilih cestnega prometa namreč predpisuje, da morajo biti motorna in priklopna vozila med 15. novembrom in 15. marcem ter v zimskih razmerah, ki se pojavijo izven omenjenega obdobja, opremljena z zimsko opremo – kot smo napisali zgoraj, vas lahko megla in poledica na cesti hitro presenetita.